Tir, Libanon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Podatki
Kraj svetovne dediščine UNESCO

Tir

Država:	Libanon
Razglasitev:	1984
Razvrstitev:	Arhitekturni spomenik
Kriteriji:	C (iii) (vi)
Ogroženost:	brezo znake
Zunanje povezave:	UNESCO

Tir (arabsko صور, Sur, kar pomeni »skala«) je obalno mesto na jugu Libanona. Nahaja se ok. 80 km južno od Bejruta oz. pribl. 40 km južno od Sidona.

[uredi] Zgodovina

Ribiško pristanišče

Tipična ozka ulica v krščanski četrti

Kot navaja Herodot, segajo začetki poselitve v 3. tisočletje pr. n. št. (okoli leta 2750 pr. n. št.), ko naj bi sidonski prišleki ustanovili novo pristanišče. Večji del 2. tisočletja pr. n. št. je bil podrejen Egiptu in trgoval z njim.

Zlata doba se je pričela ob začetku 1. tisočletja pr. n. št., ko so Filistejci uničili do takrat precej pomembnejši Sidon. Kralj Hiram I., ki je zavladal leta 969 pr. n. št., je najprej združil otok, kjer je nastal najstarejši del mesta, z manjšim otočkom in tako nastal večji otok prek nasipa povezal z obalo. Vzpostavil je trgovske vezi z judovskima kraljema Salomonom in Davidom ter jima dobavljal cedrovino in delovno silo za gradnjo Jeruzalemskega templja. V zahvalo je dobil 20 manjših mest v Galileji in vzpostavil trgovske vezi še z Arabijo ter s severno in vzhodno Afriko.

V tem času je Tir postal najpomembnejše feničansko mesto, ki je ustanavljalo kolonije na Siciliji in ob severnoafriški obali, Sredozemsko morje pa je v tistem času bilo znano kar kot »Tirsko morje«. Po 33 letih se je Hiramova vladavina končala. Tir je spočetka še naprej cvetel in celo širil svoje trgovanje v Sredozemlju, zato pa je prihajalo do nenehnih bojev in prevratov na prestolu. Po legendi naj bi se za prestol potegovala tudi princesa Elisa, bolj znana kot Dido. Ko ji je prevrat spodletel, naj bi pobegnila v severno Afriko in v bližini današnjega Tunisa ustanovila Kartagino.

Leta 842 pr. n. št. je Tir postal asirska vazalna država, ki je novim gospodarjem plačevala davke, zato pa je ohranila široko avtonomijo in trgovala celo onkraj Gibraltarske ožine z zahodno Afriko in Veliko Britanijo. Večkrat se je poskušal otresti asirske nadvlade, vendar vsakič neuspešno, ker so proti njemu nastopila tudi ostala feničanska mesta. Ko je leta 612 pr. n. št. Asirija propadla, je Tir prešel pod oblast Neobabilonije. Leta 586 pr. n. št. se je znova uprl. Nebukadnezar II. ga je oblegal kar 13 let, vendar so se Tirčani umaknili na otok in porušili nasip, tako da obleganje ni uspelo. Kljub vsemu se je s tem dokončno končalo zlato obdobje in v času vladavine Perzijcev si je Tir v senci Sidona povrnil le del nekdanjega ugleda.

Leta 332 pr. n. št. so do mesta prišle čete Aleksandra Velikega. V nasprotju z večino preostalih feničanskih mest se Tir ni hotel predati. Aleksandrovi vojaki so navkljub nenehnemu obstreljevanju nasprotnikov potrpežljivo gradili nov nasip (in s tem mesto dokončno spremenili v polotok, kar je še danes) ter obenem zgradili najvišje znane (20 nadstropne) oblegovalne stolpe v zgodovini. Po 7 mesecih je bil upor vendarle zlomljen in Aleksandrovi vojaki so se strahovito znesli nad meščani: kar 30.000 so jih pobili ali prodali v suženjstvo.

Tir si je opomogel tudi po teh dogodkih in si do leta 126 pr. n. št. uspel pridobiti popolno avtonomijo v sklopu selevkidskega kraljestva. Leta 64 pr. n. št. je prešel pod oblast Rima in nekoliko kasneje postal upravno središče rimske province Sirija - Fenicija. V tem času je v njem deloval tudi matematik in geograf Marinus, ki je postavil temelje za kasnejše Ptolomejevo delo.

Tir je bil eno prvih mest v današnjem Libanonu, ki je sprejelo krščanstvo, zaradi tega je v obdobju Bizantincev hitro postalo najprej sedež škofije, kmalu nato pa še nadškofije, kateri je bilo podrejenih 14 škofij. Cvetela je še trgovina s svilo, steklom in tirskim škrlatom. Obdobje blaginje se je nadaljevalo tudi po letu 635 ko so Tir zasedli Arabci. Omajadi so v njem postavili mornariško oporišče in ravno od tu so prve arabske ladje odrinile na osvajalni pohod proti Cipru.

Ko so križarji leta 1099 prodirali proti Jeruzalemu, so od Tirčanov prejeli plačilo, zato mesta niso napadli. Leta 1111 ga je poskušal zavzeti Baldvin I., vendar je bil po 5 mesecih obleganja prisiljen odnehati. Leta 1124 so bili križarji uspešnejši. Po 5 mesecih in pol obleganja so vendarle uspeli zasesti Tir, k čemur je precej pripomogla tudi pomorska blokada beneškega ladjevja. Ob zasedbi so križarji najprej obnovili obrambno obzidje. Leta 1187 so uspešno odbili Saladinov napad, leta 1291 pa so se morali umakniti pred Mameluki. Ti so porušili del mesta z obzidjem vred, da bi prišli do gradbenega materiala, Tir pa je povsem izgubil pomen. Neuspešni so bili tudi Fakhredinovi poskusi oživitve mesta v 17. stoletju. Nekoliko si je opomoglo pod Turki, ko so v okolici pričeli pridelovati sladkorni trs.

Po razpadu Otomanskega imperija je Tir leta 1920 bil vključen v francosko mandatno območje Veliki Libanon in leta 1943 postal del neodvisnega Libanona. Zaradi zaprte meje z Izraelom od leta 1948 dalje mu je pripadla le obrobna vloga »sredi ničesar« in je še naprej nazadoval v primerjavi z Bejrutom in v nekoliko manjši meri s Sidonom. Med libanonsko državljansko vojno je bil močno poškodovan in po njenem koncu je stekla počasna obnova, ki še danes ni povsem dokončana. Leta 1984 je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

[uredi] Znamenitosti

Pogled s pomola ribiškega pristanišča na krščansko četrt

Najslikovitejši del mesta je danes ribiško pristanišče na severni strani nasipa, ki nekdanji otok povezuje s celino, in se je v času Feničanov imenovalo »Sidonsko pristanišče«. Še vedno je moč opaziti delavnice, kjer izdelujejo čolne in krpajo mreže enako kot že stoletja. Za pristaniščem se nahaja tržnica (suk), ki se po velikosti in vzdušju sicer ne more meriti s podobnmi suki drugod v arabskem svetu. Severni del nekdanjega otoka danes zaseda krščanska četrt z ozkimi ulicami in skupno 6 cerkvami (ena je danes v ruševinah) različnih denominacij.

Ostanki iz rimskega obdobja se razprostirajo na dveh arheoloških območjih:

Arheološko območje Al Mina (pristanišče) se nahaja na južnem delu nekdanjega otoka ter ob južni stranici nasipa, kjer je že v času Feničanov stalo »Egipčansko pristanišče«. Glavna ulica, obdana s stebri na obeh straneh, vodi vse do morske obale. Mestoma so se še ohranili bizantinski mozaiki. Levo od glavne ulice, vzporedno z bližnjo obalo, stoji vrsta stebrov. Tu je stala palaestra, vadbišče športnikov. Nekoliko dlje od obale je stalo veliko kopališče (velikosti pribl. 40m x 30m), močno poškodovano med državljansko vojno. Ohranili so se kamniti diski, ki so podpirali privzdignjena tla, pod katerimi se je pretakala vroča voda ali vroč zrak. Desno od glavne ulice stojita z dvema kolonama stebrov obdana agora - tržnica. Nekoliko bližje obali stojijo ostanki nenavadnega pravokotnega gledališča s petimi vrstami za gledalce. Domnevno ga je bilo mogoče napolniti z vodo za uprizarjanje vodnih iger ali vodnih športov.

Palaestra

Agora

Pravokotno gledališče

Severno od tega območja stoji danes za javnost zaprto območje, kjer so križarji v 12. stoletju postavili katedralo svetega križa. Od nje so se do danes ohranili le granitni stebri. Verjetno je na istem mestu prvotno stal tempelj feničanskega boga Melkarta.

Slavolok

Precej večje arheološko območje Al Bass stoji poleg istoimenskega palestinskega begunskega taborišča, vzhodno od nekdanjega otoka na kraju, kjer je pred zgraditvijo nasipa stal celinski del Tira. Najvzhodnejši del tega območja zaseda nekropola, kjer je ohranjenih več sarkofagov, večinoma iz 2. in 3. stoletja. Sam vhod v rimsko mesto označuje slavolok iz 2. stoletja. V bližini slavoloka so vidni ostanki akvadukta. Iz 2. stoletja je tudi hipodrom, ki velja za največjega in najbolje ohranjenega na svetu. Dolg je 480m in je zmogel sprejeti 20.000 gledalcev.