Friderik II. (Sveto rimsko cesarstvo)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Friderik II. Hohenstaufen (* Jesi , Italija, 26. december 1194, † Castel Fiorentino pri San Severu, Italija, 13. december 1250) je bil cesar Svetega rimskega cesarstva (1211-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nemški kralj (1212-1250), kralj Jeruzalema (1225-1234) in knez švabski (1212-1216). Bil je sin Henrika VI. Švabskega in Konstance Sicilske, zadnje normanske kraljice.

Vsebina 1 Javno rojstvo 2 Otroška leta 3 Križarska vojna 4 Izobrazba in kultura 5 Zakonodaja 6 Politika 7 Zasebno življenje in smrt

[uredi] Javno rojstvo

Friderikov oče Henrik je bil v Palermu okronan za sicilskega kralja na božič leta 1194 in žena Konstanca je želela kljub pozni nosečnosti biti prisotna na slovesnosti. Toda na poti proti Siciliji so jo napadli porodni krči in morala se je ustaviti v kraju Jesi v Apuliji. Tu je dala na glavnem trgu postaviti posteljo z baldahinom, kjer je rodila sina Friderika. Izdala je celo razglas, da sme vsaka ženska stopiti pod baldahin, da lahko na lastne oči gleda rojstvo njenega prvorojenca.

Čeprav se dogodek danes zdi neverjeten in predvsem neupravičen, je treba upoštevati razmere tistega časa in najprej seveda dejstvo, da je bilo na kocki nasledstvo velikega imperija. S poroko med Henrikom in Konstanco se je normansko kraljestvo, ki je obsegalo vso južno Italijo, priključilo Svetemu rimskemu cesarstvu, ki je že samo po sebi zajemalo velik del Evrope. Njun prvorojenec je bil torej še pred rojstvom nosilec ogromnih pravic in zaradi tega tudi tarča premnogih nasprotnikov. Ker je bila Konstanca že štiridesetletna, večina ljudi sploh ni verjela, da je noseča, kar bi bilo seveda ustrezalo željam vseh, ki so se potegovali za nasledstvo. Zato je morala kraljica javno poroditi prestolonaslednika.

Pogumno kraljičino dejanje je sicer zagotovilo prestol Frideriku, a ni ugnalo zlobnih jezikov. Še po več kot dvajsetih letih se je na primer papež Gregor IX. spomnil, da je bila Konstanca pred poroko več let v samostanu, kar mu je dalo povod za napad na Friderika: neka srednjeveška legenda je namreč prerokovala, da bo stara nuna rodila Antikrista. Če že ni bilo moč oporekati dejanskemu rojstvu in pravici do nasledstva, je bilo obrekovanje še vedno dobro orožje v rokah političnih nasprotnikov.

[uredi] Otroška leta

Friderikova otroška leta niso bila srečna. Ni bil še tri leta star, ko mu je umrl oče, leto za tem pa še mati, ki ga je pred smrtjo izročila v varstvo papežu Inocencu III. Tako je Friderik postal sicilski kralj pri štirih letih, sprva pod vplivom nemških plemičev, od leta 1206 pod papeževim. Na svoj štirinajsti rojstni dan se je proglasil za polnoletnega, se kmalu poročil in kraljevino dejansko prevzel v svoje roke.

Politična dogajanja niso upoštevala njegove mladosti. Ko je bil leta 1209 Oton IV. v Nemčiji izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva, so njegovi nasprotniki izvolili prav Friderika, kar pa je sprva pomenilo le golo imenovanje. Šele leta 1214 je prišlo do oboroženega spopada med Otonom IV. in Friderikovim zaveznikom Filipom Avgustom. Filip Avgust, francoski kralj, je v bitki pri Bouvinesu premagal Otona in njegove angleške zaveznike, zato zgodovinarji smatrajo to zmago za začetek francoske državljanske zavesti.

[uredi] Križarska vojna

Papežu Inocencu III. je sledil Honorij III., od katerega je Friderik prejel dovoljenje, da upravlja Sicilsko kraljestvo ločeno od Cesarstva. V zameno je moral Friderik obljubiti križarsko vojno. A vojskovanje ni navduševalo mladega kralja, zato je z izpolnitvijo obljube dolgo odlašal. Šele ko mu je naslednji papež, Gregor IX., zagrozil z izobčenjem, je leta 1227 odrinil s svojimi ladjami proti Sveti deželi. Toda na ladjah je izbruhnila huda epidemija, ki je Friderika prisilila, da se je po nekaj dneh vrnil domov. Gregor IX. ga je takoj izobčil, zato je vojska že naslednje leto spet odplula. A Frideriku se ni bilo treba bojevati. S sultanom al-Kamilom se je le pogovoril in v miru zasedel prestol kralja Jeruzalema, do katerega je imel dedno pravico po smrti svoje druge žene. To prijateljstvo z neverniki ni šlo v račun papežu, ki je zato med Friderikovo odsotnostjo napadel njegove posesti v Italiji. Le takojšnja kraljeva vrnitev je spet vzpostavila mir.

Ta križarska vojna, šesta po številu, kjer sploh ni prišlo do vojskovanja, je velike zgodovinske važnosti, ker je bila glavni vzrok nasprotovanj med papeževo in cesarjevo oblastjo na italijanskih tleh, saj prav na noben način ni upoštevala Cerkve. V spor se je kmalu vmešala Lombardska liga komun kot predstavnica gvelfov, kar je prisililo cesarjeve zaveznike, v prvi vrsti družino Ordelaffi iz mesta Forlì, da se opredelijo kot gibelini.

Seveda je najhujše posledice občutil Friderik sam, ki se je moral vse preostalo življenje bojevati ne samo proti papežem in komunam, ki so se bile postavile papežem na stran, pač pa celo proti svojemu sinu. Zaradi političnih vprašanj je bil Friderik dejansko prizadet predvsem v družinskem okolju. Sin Henrik se mu je večkrat postavil po robu, tudi z vojsko. Sin Enzo je poročil Adelazijo vdovo Visconti in s tem privzel njene posesti na Sardiniji, kar je razburilo papeža Gregorja IX., ki je nanje računal; zaradi tega je Enzo po bitki pri Fossalti, kjer je bil zajet, ostal je v ujetništvu Bolonjcev vse do smrti, to je kar 23 let.

[uredi] Izobrazba in kultura

Friderik II. je bil zelo izobražen človek. Govoril je devet jezikov in rad je študiral predvsem filozofijo, matematiko, medicino in naravoslovje. Redno si je dopisoval z Leonardom Fibonaccijem. Rad je podpiral znanstvenike in jezikoslovce. Pod njegovim okriljem se je kultura splošno razširila, tudi zato, ker se je odkrito zavzemal za prepletanje raznih tradicij, ki so se srečevale na njegovem dvoru. Navduševal se je za arabsko leposlovje in za latinske klasike, a sprejemal je tudi bizantinske vplive in istočasno je želel ohraniti stare normanske sage in pesmi provansalskih trubadurjev.

Po zaslugi Friderika II. in njegove Sicilske šole se je razvil visoki sicilski jezik, ki ni imel dosti skupnega z vsakdanjo govorico, pač pa je temeljil na provansalskih govoricah in na birokratski latinščini. To je bil prvi standard italijanskega jezika, čeprav so ga uporabljali le izobraženci. Pozneje ga je prevzel tudi Dante, ki je na njegovi podlagi in z dodajanjem toskanskih in neolatinskih izrazov začel izoblikovati moderno italijanščino. Posebnost visokega sicilskega jezika je predvsem v tem, da je razvil nekatere oblike, ki so prej nihale med klasično latinščino in novo nastajajočo francoščino (provansalščino). Na primer med latinskim potentia in francoskim potence se je italijanščina opredelila za potenza. Tako so se dokončno ustalila popolnoma izvirna, italijanska, obrazila.

Seveda se Friderikov vpliv na kulturo ni omejil na jezikoslovje. Bil je mecen mnogih umetnikov, čigar dela še danes občudujemo, na primer v kiparstvu in izdelovanju kovancev ter pečatov. Posebne važnosti so miniaturne poslikave kodeksov. Najbolj vidna med njegovimi zapuščinami je zidava gradov, od katerih večina še danes stoji; najslavnejši med njimi, Castel del Monte v kraju Andria, je upodobljen na italijanskem kovancu za eno stotinko evra.

Ko je bil Friderik star 30 let, je formalno ustanovil v Neaplju universitas studiorum, to je prvo državno univerzo v Evropi. Edina tedaj obstoječa univerza, bolonjska, je bila namreč sestavljena iz samostojnih učiteljev in študentov, ki so kmalu prešli pod papeževo okrilje. Neapeljska univerza je bila pa popolnoma laična. Nastala je predvsem kot šola pravosodja in retorike, a kmalu se je razširila tudi na druge vede. Od svojega nastanka leta 1224 ni Neapeljska univerza nikoli prenehala delovati. Leta 1987 je bila poimenovana po Frideriku II.

[uredi] Zakonodaja

Čeprav je bil Friderik II. polnomočen cesar Svetega rimskega cesarstva, se ni nikoli zanimal za to ogromno politično enoto, pač pa je vse svoje moči usmeril v ureditev in posodobljenje Sicilskega kraljestva. Moderni zgodovinarji so mnenja, da se je Friderik dobro zavedal, da je Sveto rimsko cesarstvo le utopija in nima praktičnega pomena, zato se pa tudi za njegov obstoj in modernizacijo ni potegoval, pač pa je svojo visoko oblast nosil le kot častni naslov. Nastopil je sicer večkrat, ko so to zahtevale okoliščine, celo z lastnim sinom je prišel navzkriž zaradi oblasti nad evropskimi posestvi, a njegovo resnično zanimanje se je omejevalo na Sicilsko kraljestvo. Vsa njegova zakonodajna dejavnost se je osredotočila na izboljšanje razmer v njegovi deželi.

Višek te dejavnosti je bil dosežen leta 1231, ko je z razkošnim ceremonialom objavil zbirko vseh zakonov, ki so jih bili do tedaj objavili njegovi juristi. To so Melfijski ustavni zakoni, znani tudi kot Constitutiones Melfitanae, s katerimi je Friderik popolnoma obnovil obstoječo zakonodajo. Po njegovem mnenju je to bil prvi korak do trajnega miru, ki naj bi dal pravi zagon ekonomiji in bogastvu države.

Posebej je treba namreč omeniti Friderikovo sposobnost v ekonomski upravi kraljestva. Njegova napredna stališča v zvezi z razvojem gospodarstva so privedla do popolnoma novih pogledov na ekonomijo. Odpravil je vse državne monopole in vsako vrsto carine v mejah države, predvsem mitnine. Istočasno je spodbujal trgovske izmenjave in konkurenco med vsemi središči svojega imperija. Zanimivo je, da je Friderik tudi v gospodarskem pogledu strogo branil kraljevi absolutizem in je zato močno okrnil moč svojih fevdalcev. Oblast fevdalnih gospodov je spretno prenesel na svoje sodelavce, sposobne juriste, s pomočjo katerih je kljub visokim davčnim zahtevam zagotovil gospodarsko rast in blaginjo svojim državljanom.

[uredi] Politika

Friderik II. zavzema posebno mesto v evropski in italijanski zgodovini. V evropskem pogledu je bil človek, ki je smiselno zaključil srednjeveško pojmovanje ogromnih imperijev, saj je praktično prepustil politično dejavnost osrednje Evrope spontanemu razvoju, kar je privedlo do postopnega razpada Svetega rimskega cesarstva. Njegovo moderno pojmovanje fevdalnega sistema, ki je že v precejšnji meri pravi imperializem in spominja na poznejšo centralizirano državno upravo, postavlja Friderika II. med razsvetljene evropske vladarje, ki so odločilno vplivali na razvoj bodočih generacij.

V zgodovini Italije je Friderik II. zapisan predvsem kot nasprotnik papeževe oblasti in teokracije. Njegova borba s komunami, ki bi lahko pomenila željo po tiraniji, je nasprotno priznana kot uravnovešeno nasprotovanje pretiravanjem in upravni nesposobnosti mestnih občin.

[uredi] Zasebno življenje in smrt

Friderik II. je bil poročen štirikrat. Prve tri žene so bile "državna dolžnost", četrto je poročil iz ljubezni, a nobena od njih ni igrala vloge v javnem življenju. Bile so le matere njegovih uradnih potomcev, katerim je treba prišteti še celo kopico nezakonskih otrok.

Prva žena je bila Konstanca Aragonska, ki jo je petnajstletnemu Frideriku vsilil papež Inocenc III., njegov skrbnik. Konstanca je bila mnogo starejša od Friderika, zelo pobožna in sposobna oseba, zato je papež mislil, da bo lahko obvladala mladega kralja in ga obdržala pod papeževim vplivom. Motil se je, poroka mladeniču sploh ni dosti pomenila. Iz tega zakona se je rodil sin Henrik VII. (1211-1242), ki je bil pozneje hud očetov nasprotnik. Kostanca je umrla leta 1222.

Drugo ženo, Jolando (ali Izabelo) Briennsko, je predstavil Frideriku papež Honorij III., saj je dekle bilo dedinja naslova kralj Jeruzalema. Medtem ko je papež hotel na ta način posredno priti do posesti v Sveti deželi, je Friderik nasprotno nameraval dokazati, da križarske vojske niso potrebne. O ljubezni seveda ni bilo govora. Trinajstletna nevesta je prvo poročno noč preživela sama, medtem ko se je ženin zadrževal z nevestino dvorno damo. Ko se je nevestin oče zaradi tega pritožil pri papežu, ga je ta potolažil s primernim darilom. Jolanda je rodila dva otroka, Konrada IV. in Margerito, a je komaj šestnajstletna umrla.

Tretja Friderikova žena je bila Izabela Angleška, sestra kralja Henrika III. Angleškega. Zakonsko zvezo je toplo priporočal papež Gregor IX, ki je mislil, da se bodo na ta način ublažila nasprotja med nemškimi in angleškimi mogotci. Dejansko je poroka (1235) malo vplivala na politično dogajanje v Evropi. Izabela je že po šestih letih umrla. Zapustila je štiri otroke: Margerito, Karlota, Friderika in Karla Otona.

Že kmalu po poroki z Jolando je bil Friderik spoznal Bjanko iz Loreta, edino žensko, ki je zares ljubil. Ni skrival, da je kljub poroki z Jolando in pozneje z Izabelo, redno zahajal k Bjanki, ki mu je tudi povila tri otroke: Konstanco, Manfredija in Violante. Po legendi bi naj bil Friderik iz ljubosumja zaprl Bjanko v enega od svojih gradov, kjer naj bi Bjanka od sramu in žalosti naredila samomor. Zgodovina pa pravi, da je Friderik po smrti tretje žene nekaj let ostal vdovec. Ko je Bjanka hudo zbolela, ga je prosila, naj jo poroči in njene otroke prizna za svoje. Kralj je tako tudi storil in Bjanka je postala kraljica, a le nekaj dni pred smrtjo leta 1246.

Friderik II. je Bjanko preživel za malo časa. Ko se je decembra 1250 mudil v Apuliji, je nenadoma zbolel in v kratkem umrl. Bilo mu je 56 let.

Razen zgoraj navedenih otrok je znanih še vsaj deset drugih, nezakonskih, in za nekatere ni niti znano ime matere. Friderik jim ni zanikal očetovstva, nasprotno, večino otrok je sprejel na svoj dvor. Najbolj znan je med temi Henrik Švabski (1224-1272), sin Adelajde iz Urslingena, ki ga zgodovina pozna pod imenom Enzo. Bil je Friderikov ljubljenec, saj mu je bil tudi po značaju in sposobnosti najbolj podoben. Komaj sedemnajstleten je postal sardinski kralj, a že čez osem let je moral kot ujetnik v Bolonjo, kjer je tudi umrl.