Moštvo Ferrari

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Scuderia Ferrari Marlboro je ime za Gestione Sportiva, divizijo avtomobilske tovarne Ferrari, ki se ukvarja z dirkanjem. Čeprav Scuderia in Ferrari Corse Clienti še naprej upravljata s številnimi Ferrarijevimi tovarniškimi in privatnimi moštvi, se je Ferrarijeva dirkaška divizija popolnoma posvetila njenem moštvu Formule 1, Scuderii Ferrari Marlboro. Scuderia Ferrari v italijanskem dobesednem prevodu pomeni Ferrarijeva staja, toda prevaja se kot Moštvo Ferrari.

Scuderia Ferrari je bila ustanovljena leta 1929 in je do leta 1939 dirkala pod okriljem Alfe Romeo. Ferrarijev prvi nastop v Formuli je bil leta 1948 z dirkalnikom Tipo 125 F1, tako da je najstarejše in najuspešnejše moštvo v zgodovini Formule 1. Trenutna moštvena dirkača sta Felipe Massa in Kimi Räikkönen, ki je podpisal triletno pogodbo za Ferrari in zamenjal Michaela Schumacherja, ki se je po sezoni 2006 upokojil. Testna dirkača sta Luca Badoer in Marc Gené. Vodja moštva je Jean Todt, športni direktor Stefano Domenicali, tehnični direktor pa Mario Almondo. Slednja sta bila imenovana po napredovanju Todta in letu premora Rossa Brawna, čeprav bo Todt ostal vodja moštva še vsaj v sezoni 2007. Ferrarijevi številni in zvesti italijanski navijači so postali znani pod imenom tifosi.

Vsebina 1 Znak 2 Zgodovina 2.1 1929-1950 2.2 Petdeseta 2.3 Šestdeseta 2.4 Sedemdeseta 2.5 Osemdeseta 2.6 Devetdeseta 2.7 2000-2006 3 Sponzorstvo 4 Rekordi 5 Dosežki 6 Bivši Ferrarijevi dirkači 7 Zunanje povezave

[uredi] Znak

Ferrarijev prepoznavni znak je Cavallino rampante (poskočni konjič), črni konj na rumeni podlagi. Cavallino rampante je pogosto povzročal pomisleke o njegovem izvoru, saj je črni konj na zadnjih dveh nogah zelo podoben grbu nemškega mesta Stuttgart, doma Porscheja, ki je bil dolgo Ferrarijev glavni tekmec. Znak temelji na znaku, ki ga je uporabljal Francesco Baracca, slaven pilot v prvi svetovni vojni. Baracca naj bi simbol videl na letalu nemškega pilota iz Stuttgarta, ki ga je sestrelil. Brat Enza Ferrarija, Alfredino, je bil je bil član Baraccovih mehanikov. Ferrarijevi dirkalniki z motorji V6 so tudi znani pod imenom Dino v čast Ferrarijevega sina, ki je umrl v starosti 24 let.

Baraccova mati je omenjeni znak podarila Enzu Ferrariju po smrti svojega sin. Enzo ga je vključil v znak svojega dirkaškega moštva, pri tem pa je še dodal barve italijanske zastave, rdečo belo in zeleno, ter črki S in F (Scuderia Ferrari). "Rampante" je italijanska beseda, ki pomeni žival s štirimi nogami, ki se postavi na sprednje noge - kot lev ob napadu. Je simbol krepkosti, vitalnosti in moči.

Konj v znaku Porscheja tudi predstavlja Stuttgart, obdan pa je z grbom Baden Wuerttemberga, zvezdne države v kateri leži Stuttgart. Ameriški uvoznik Max Hoffman naj bi ustvaril Porchejev simbol.

Modena je mesto in provinca v regiji Emilia-Romagna v Italiji. Maranello, mestece kjer je Enzo Ferrari ustanovil Scuderio, tudi leži v omenjeni provinci. Enzo Ferrari je tam preživel svojo mladost.

[uredi] Zgodovina

[uredi] 1929-1950

Scuderia Ferraro Ferrari je leta 1929 ustanovil Enzo Ferrari kot sponzor za amaterske dirkače na različnih dirkah, čeprav je Ferrari pred tem dirkal s Fiatovimi dirkalniki. Idejo je dobil 16. novembra pri večerji v Bologni, kjer je Ferrari zaprosil za finančno pomoč s strani Augusta Caniata in Alfreda Caniata, bogatih dedičev tekstilne industrije, in bogatega amaterskega dirkača Maria Tadinija. Nato je pridobil moštvo, ki je na štelo tudi prek štirideset dirkačev, ki so večinoma dirkali v različicah dirkalnika Alfa Romeo 8C. Enzo je nadaljeval z dirkanjem in dosegal solidne rezultate, toda po rojstvu svojega prvega sina Dina leta 1932 se je upokojil.

Leta 1933 je Alfa Romeo prestajala finančno krizo in večino dirkaškega dela tovarne je prevzela Scuderia Ferrari. Leta 1935 sta Enzo Ferrari in Luigi Bazzi zgradila Alfo Romeo Bimotore, toda takrat je postala Alfa Corse znava aktivna. Ferrari je imel pod svojem okriljem mnoge uveljavljene dirkače (Tazio Nuvolari, Giuseppe Campari, Achille Varzi in Louis Chiron) in več talentiranih novincev (Tandini, Guy Moll, Carlo Pintacuda in Antonio Brivio) v bazi v Viale Trento e Trieste (Modena, Italija), do leta 1938, ko ga je Alfa Romeo postavila na čelo tovarniškega dirkaškega moštva Alfa Corse. Toda že naslednje leto je po tem, ko je izvedel da so resnični nameni Alfe odkup in priključitev Scuderie, Alfo zapustil. Njegovo podjetje je imenoval Auto Avio Costruzioni Ferrari, ukvarjalo pa se je z strojnim orodjem. Pogodba z alfo je vključevala klavzulo, ki je prepovedovala uporaba imena Ferrari na dirkalnikih za štiri leta.

Kljub pogodbi z Alfo je Ferrari takoj začel delati na svojem osem cilindričnem dirkalniku Tipo 815. Skonstruiral ga je Alberto Massimino in je bil prvi pravi Ferrarijev dirkalnik. Toda po tem ko sta z njimi dirkala Alberto Ascari in Marchese Lotario Rangoni Machiavelli di Modena, je druga svetovna vojna prekinila dirkanje in dirkalniki tipa 815s niso bili nikoli več uporabljeni. Ferrari je še naprej tudi izdeloval strojno orodje. Leta 1944 je sedež moštva premaknil v Maranello, toda leta 1944 je bilo tarča bombardiranja.

Pravila za Prvenstvo Velikih nagrad so bila znana že pred vojno, toda trajalo je več let po njen, da je serija zaživela. Med tem je Ferrari obnovil tovarno v Maranellu in zgradil dvanajst cilindrični 1.5 L Ferrari Tipo 125, s katerim so nastopali na več dirkah, ki niso štele za prvenstvo. Dirkalnik je debitiral na Veliki nagradi Italije 1948 z Raymondom Sommerjem, prvo zmago pa je zabeležil na manjši dirki Circuito di Garda z Ninom Farino.

[uredi] Petdeseta

Ferrari je debitiral v svetovnegem prvenstvu Formule 1 na dirki za Veliko nagrado Monaka v premierni sezoni 1950 z dirkalnikom Ferrari 125 F1, ki je turbo verzija Ferrarija 125 V12 ter izkušenima in uspešnima dirkalčema, Albertom Ascarijem in Gigijem Villoresijem. Kasneje so uporabljali še večje dirkalnike z navadnim motorjem, Ferrari 275 F1, Ferrari 340 F1 in Ferrari 375 F1. Toda prvo sezono je dominirala Alfa Romeo, ki je zmagala na vseh enajstih dirkah. Njihovo zmagovalno serijo je Ferrari prekinil v sezoni 1951, ko je José Froilán González zmagal na Veliki nagradi Velike Britanije. Ferrari je tudi zmagal na dirki Mille Miglia leta 1950 in 1951, toda po tem ko je Ascari ob nesreči prebil ogrado in ubil lokalnega zdravnika, so bili udeleženi v dolgotranjen sodni proces.

Po sezoni 1951 se je Alfa Romeo umaknila iz Formule 1, kar je prisililo vodilne, da so prevzeli pravila iz Formule 2 zaradi premajhnega števila primernih dirkalnikov. Ferrari je dirkal z 2.0 L 4-cilindričnim dirkalnikom Ferrari Tipo 500, ki je zmagal skoraj na vsaki dirki, na kateri je nastopil v sezoni 1952, dirkači pa so bili Ascari, Giuseppe Farina in Piero Taruffi. Ascari je s šestimi zaporednimi zmagami osvojil naslov prvaka. V sezoni 1953 je Ascari s petimi zmagami ubranil naslov. Ob koncu sezone je Juan Manuel Fangio v Maseratiju prvič premagal Ferrarijeve dirkače.

Leta 1953 se je začelo tudi svetovno prvenstvo športnih avtomobilov, ki je bilo za Enza Ferrarija tudi pomembno, kar je sprožilo velik razvoj dirkalnikov. To so bili tradicionalni z kompaktnim motorjem V12 Ferrari 166 MM in Ferrari 250 MM, z velikim motorjem V12 Ferrari 290, 340, in 375 MM ter Ferrari 315, 335, in 410 S, štiri cilindrični Ferrari 500, 625, 750 in 860 Monza ter šest cilindrični Ferrari 118 in 121 LM. To je Ferrariju omogočalo osvojiti šest naslovov na prvih sedmih prvenstvih športnih avtomobilov, 1953-1954 in 1956-1958.

Sezona 1954 je v Formulo 1 prinesla nove 2.5 L motorje. Ferrarijev nov dirkalnik Ferrari Tipo 625 ni bil konkurenčen Fangiovem Maseratiju in novim dirkalnikom Mercedes-Benz W196, ki so se pojavili julija. Kljub temu so osvojili dve zmagi, Gonzalez na Veliki nagradi Velike Britanije in Mike Hawthorn na Veliki nagradi Španije. Sezona 1955 je bila še nekoliko slabša z le eno zmago Mauriceja Trintignanta na Veliki nagradi Monaka. V drugem delu sezone je Ferrari kupil šasije D50 moštva Lancia, ki se je po Ascarijevi smrtni umaknilo. Peter Collins, in Eugenio Castellotti so s kupljenimi šasijami dirkali uspešno v sezoni 1956. Collins je zmagal dvakrat, Fangio pa je s tremi zmagami osvojil naslov prvaka.

V sezoni 1957 se je Fangio vrnil k Maseratiju. Ferrari,ki je še vedno dirkal z zastarelimi Lanciami, ni dobil niti ene dirke. Nova dirkača Luigi Musso in Alfonso de Portago sta se pridružila Castellottiju, ki pa se je smrtno ponesrečil med testiranjem. Portago je na dirki Mille Miglia ob nesreči zletel med gledalce in jih dvanajst ubil, za kar je bil Ferrari celo obtožen smrti iz malomarnosti.

V sezoni 1958 je bil prvič podeljen tudi konstruktorski naslov, ki ga je osvojil Vanwall. [Carlo Chiti]] je izgradil povsem nov dirkalnik za Ferrari, Ferrari 246 Dino, ki je bil poimenovan po nedavno umrlim Enzovem sinu. Dirkači so bili Collins, Hawthorn in Musso. Toda Musso se je smrtno na Veliki nagradi Francije, Collins pa na Veliki nagradi Nemčije, edini preživeli iz začetne postave, Hawthorn, pa je osvojil naslov in se nato upokojil, toda le nekaj mesecev kasneje se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči.

Zato je Ferrari za sezono 1959 zaposlil peterico novih dirkačev, ki so bili Tony Brooks, Jean Behra, Phil Hill, Dan Gurney in občasno še Cliff Allison. Toda v moštvu so se pojavljala trenja, saj je bil Behra odpuščen po fizičnem napadu na šefa moštva, Romola Tavonija. Brooks se je za naslov boril vse do konca sezoni, ko ga je za las izgubil proti Jacku Brabhamu s Cooperjem, ki je imel motor nameščen zadaj.

[uredi] Šestdeseta

Sezona 1960 se je izkazala za nekoliko boljšo kot lanska. Ferrari je obdržal Hilla, Allisona in Wolfganga von Tripsa, pridružil pa se jim je še Willy Mairesse. Ti štirje so dirkalni s stareim Ferrarijem 246, ki je imel motor še spredaj, med tem ko je Richie Ginther dirkal z novim dirkalnikom, ki je imel motor zadaj. Allison se je na testiranjih hudo poškodoval, moštvo pa ni doseglo niti ene zmage na dirkah Formule 1. Sta pa Paul Frere in Olivier Gendebien zmagala na prestižni dirki 24 ur Le Mansa.

V sezoni 1961 so bila uveljavljena nova prvavila, ki so kapaciteto motorja omejevali na 1500³. Moštvo he zadržalo Hilla von Tripsa in Ginthera, dirkalo pa je z dirkalnikom Ferrari 156, ki je bil zasnovan na njihovem uspešnem dirkalniku serije Formula 2 iz lanske sezone. Hill in Von Trips sta se potegovala za naslov, Giancarlo Baghetti se je pridružil moštvu sredi sezone in postal edini dirkač, ki je dobil svojo debitantsko dirko, namreč zmagal je na Veliki nagradi Francije. Ob koncu sezone na Veliki nagradi Italije se je von Trips smrtno ponesrečil v hudi nesreči, ki je ubila tudi dvanajst gledalcev. Hill je osvojil naslov prvaka, Ferrari pa je ponovno zmagal na dirki 24 ur Le Mansa z Olivierom Gendebienom in Philom Hillom.

Po koncu sezone 1961 sta glavni dizajner Carlo Chiti in šef ekipe Romolo Tavoni ustanovila novo moštvo ATS. Ferrari je na mesto šefa moštva postavil Eugenia Dragonija, na mesto dirkaškega direktorja pa Maura Forghierija

Za sezono 1962 sta ostala Hill in Baghetti, moštvo pa sta se pridružila še Ricardo Rodriguez in Lorenzo Bandini. Še vedno so dirkali z lanskim dirkalnikom, med tem ko je Forghieri delal na novem. Ponovno je Ferrari zmagal na dirki 24 ur Le Mansa z isto zasedbo kot lani.

V sezoni 1963 so Bandini, John Surtees, Willy Mairesse in Ludovico Scarfiotti dirkali z manjšim in lažjim dirkalnikom Ferrari 156. Surtees je zmagal na Veliki nagradi Nemčije, na kateri se je Mairesse hudo ponesrečil in moral je končati kariero. Še četrtič zapored so zmagali na dirki 24 ur Le Mansa, tokrat sta zmago prinesla Bandini in Scarfiotti.

Nov dirkalnik Ferrari 158 s je bil na koncu sezone 1963 le končam in pripravljen za sezono 1964. Surteesu in Bandiniju se je pridružil mladi Pedro Rodriguez. Surtees je dobil dve dirki, Bandini pa eno. Čeprav je bil Ferrari počasnejši od Lotusa Jima Clarka, je bil mnogo bolj vzdržljiv, kar je prineslo Surteesu dirkaški naslov, Bandiniju pa četrto mesto v prvenstvu. Na zadnjih dveh dirkah v Severni Ameriki je Ferrari nastopal s privatnim moštvom NART zaradi protesta Enza proti italijanskim športnim oblastem. Jean Guichet in Nino Vaccarella sta prinesla Ferrariju še peto zmago zapored na dirki 24 ur Le Mansa.

Sezona 1965 je bila zadnja z 1.5 L motorji, tako da se je Ferrari odločil uporabiti obstoječe motorje V8 z novim Fiatom-12, ki je debitiral konec lanske sezone. Toda ni jim uspelo zmagati, saj je dominiral Clark v zdaj bolj zanesljivem Lotusu. Surtees in Bandini sta ostala dirkača, občasno pa so dirkali še Rodriguez, Vaccarella in Bob Bondurant. Jochen Rindt in Masten Gregory sta kot privatno moštvo Ferrarija NART zmagala na dirki 24 ur Le Mansa, kar je bila že šesta zmaga zapored.

V sezoni 1966 je imel dirkalnik Surteesov Ferrari 312 dve verziji, 3.0 L in 3.3L V12, ki so jo uporabljali že v športnih avtomobilih tipa Ferrari P. Bandini je dirkal z dirkalnikom Tasman Series 2.4 L z motorjem 6V. Surtees je zmagal na Veliki nagradi Belgije, toda zaradi spora s šefom moštva ga je zamenjal Mike Parkes. Tudi Scarfiotti je zmagal na eni dirki in sicer na domači Veliki nagradi Italije.

V sezoni 1967 je moštvo odpustilo Dragonija, ki ga je nadomestil Franco Lini. Chris Amon in Bandini sta dirkala z nekoliko izboljšanim lanskoletnim dirkalnikom. Na Veliki nagradi Monaka je Bandini doživel hudo nesrečo in nekdaj dni kasneje je podlegel poškodbam. Mike Parkes se je moral po hudi nesreči na Veliki nagradi Belgije upokojiti, Scarfiotti pa je moral zaradi poškodb izpustiti več dirk.

Sezona 1968 je bila boljša. Jacky Ickx se je z zmago na Veliki nagradi Francije in več dobrimi uvrstitvami boril na naslov do nesreče na treningom pred Veliko nagrado Kanade, Amon pa po vodstvu na ve dirkah ni uspel zmagati. Ob koncu sezone je vodja moštva Franco Lini odstopil, Ickx pa je prestopil v Brabham. Poleti 1968 se je Ferrari dogovoril za prodjo proizvodnje cestnih avtomobilov Fiatu za 11 milijonov dolarjev. Posel je bil sklenjen v prvi polovici leta 1959, Ferrari pa je obdržal 50% delež.

V sezoni 1969 je Enzo Ferrari s svežim kapitalom želel izboljšati rezultate moštva, ki je bilo zadnje sezone v krizi. Toda sezona je bila za Ferrari bolj prehodna, saj sta Pedro Rodriguez in Amon dirkala s starejšimi dirkalniki. Amon je po koncu sezone zapustil ekipo.

[uredi] Sedemdeseta

V sezoni 1970 se je Jacky Ickx vrnil k Ferrariju in zmagal na Velikih nagradah Avstrije, Kanade in Mehike ter osvojil drugo mesto v prvenstvu.

Sedemdeseta leta so bila zadnja, ko se je Ferrari še ukvarjal z dirkanjem športnih dirkalnikov. Po poraznih rezultatih v sezoni 1973 se je Enzo Ferrari odločil zaustaviti ves razvoj športnih dirkalnikov in prototipov GT, čeprav je Enzo načrtoval tudi umik iz Formule 1 tisti leto, ki je bilo zadnje leto uradne dirke Targa Florio, ki je bila zanj najpomembnejša.

Po treh slabih sezonah 1971, 1972 in 1973, je Ferrari pred sezono 1974 pridobil Nikija Laudo, ki je z lahkoto osvojil naslov v naslednji sezoni 1975 s Ferrarijem 312T. Tudi v sezoni 1976 je bil Lauda na dobri poti do naslova vse do hude nesreče na Veliki nagradi Nemčije. Carlos Reutemann je zamenjal hudo opečenega Avstrijca, tako da so na Veliki nagradi Italije ob drugem vozniku Clayu Regazzoniju nepričakovano prijaviti tri dirkače, saj se je Lauda le šest tednov po nesreči presenetljivo že vrnil. Lauda je dobro zbiral točke, toda le po nekaj krogih zadnje dirke za Velike nagrade Japonske zaradi prehudega dežja parkiral v boksih in se umaknil z dirke, s tem pa je naslov poklonil Jamesu Huntu. Kljub dirkaškem naslovu Laude in konstruktorskem naslovu Ferrarija v naslednji sezoni 1977, je moral zaradi ohladitve odnosov s šefom Enzom Ferrarijem, ki jih je povzročil predvsem umik z zadnje dirke sezono prej, Avstrijec moral zapustiti moštvo.

V sezoni 1978 sta Ferrari zastopala Carlos Reutemann in Gilles Villeneuve. Jody Scheckter je v naslednji sezoni 1979 zamenjal Argentinca in osvojil naslov prvaka, tik pred Villeneuvom, tako da je Ferrari zanesljivo osvojil tudi konstruktorski naslov.

[uredi] Osemdeseta

Po tem ko je v sezoni 1982 moštvo končno spet imelo konkurenčen dirkalnik in dva hitra dirkača, se je prvi dirkač in Enzov Favorit, Gilles Villeneuve, smrtno ponesrečil na kvalifikacijah pred Veliko nagrado Belgije, drugi dirkač Didier Pironi pa je moral zaradi hude poškodbe na Veliki nagradi Nemčije 1982 končati kariero. Tri zmage Renéja Arnouxa in ena Michela Alboreta so Ferrariju v sezoni 1983 prinesle konstruktorski naslov.

Leta 1982 se je del moštvene tovarne preselil iz originalne tovarne v Maranellu v novo tovarno, tudi v Maranellu, toda tik ob stezi Fiorano circuit - Ferrarijevi testni stezi.

14. avgusta 1988 je v starosti 90 let umrl Enzo Ferrari. Fiatov delež v Ferrariju se je povečal na 90%. Teden po Enzovi smrti sta Gerhard Berger in Michele Alboreto osvojila čudežno dvojno zmago na dirki za Veliko nagrado Italije, ki je bila edina dirka tiste sezone, ki jo ni dobilo moštvo McLaren.

[uredi] Devetdeseta

Devetdeseta so se za Ferrari začela sila obetavno, saj je bil Alain Prost s petimi zmagami v boju na naslov prvaka vse do zanje dirke, kontroverzne Velike nagrade Japonske, kjer ga je Ayrton Senna odnesel s steze in si tem zagotovil naslov. Toda nato se je začel velik padec in v sezonah 1991, 1992 in 1993 niso dosegli niti ene zmage, Prost pa je moral zapustiti Ferrari, po tem ko je dirkalnik imenoval »Traktor«. Gerhard Berger in Jean Alesi sta moštvu prinesla le nekaj veselja s po eno zmago v sezonah 1994 in 1995. Eden od razlogov za polom je vilo dejstvo, da Ferrarijev slavni motor V12 ni bil več konkurenčen majhnim, lahkim in manj požrešnim motorjem V10, ki jih je uporabljala konkurenca.

Pred sezono 2006 je Ferrari naredil neobičajno potezo in zaposlil dvakratnega prvaka Michaela Schumacherja za astronomsko vsoto 30 milijonov dolarjev letne plače. Schumacher je s seboj iz Benettona pripeljal še Rossa Brawna, tehničnega direktorja, in Roryja Byrna, glavnega dizajnerja. Skupaj z vodjo moštva, Jeanom Todtom, je četverica popolnima prenovila Scuderio. Berger in Alesi sta se kot zamenjava pridružila Benettonu, tradicionalni motor V12 pa je bil zamenjan z modernejšim V10, tudi ker so pravila zmanjšala dovoljeno kapaciteto motorja s 3500 cm³ na 3000 cm³. Najeli so tudi Eddieja Irvina iz Jordana.

Kljub temu, da so velike spremembe prinesle zelo nezanesljiv dirkalnik, je Schumacher uspel doseči tri zmage v sezoni 1996, nato pa se je v sezoni 1997 z Jacquesom Villeneuvom v boljšem Williamsu celo do zadnje dirke boril za naslov prvaka. Toda Schumacher je bil po zadnji dirki diskvalificiran iz prvenstva zaradi namernega trčenja v Villeneuva, ki ga je poskušal prehiteti na odločilni dirki za Veliko nagrado Evrope. Sezona 1998 je bila tudi uspešna za Ferrari, saj se je Schumacher spet boril za naslov prvaka, tokrat z Miko Häkkinenom. Toda zopet je izgubil naslov na zadnji dirki, tokrat zaradi tehnične okvare na Veliki nagradi Japonske. Velika nagrada Belgije tisto sezono je v močnem dežju prinesla več dramatičnih trčenj, tudi med Schumacherjem in Davidom Coulthardom, ko ga je Nemec poskušal prehiteti za krog.

Irvine je bil prisiljen igrati vlogo drugega dirkača in Schumacherju v boju za naslov prvaka prepustiti mesto v sicer zelo redkih primerih, ko je bil pred njim. Toda večkratni zlom noge Schumacherja je v sezoni 1999 obrnil vloge. Izgledalo je, da je Ferrari po treh zmagah na prvih štirih dirkah na poti do naslova. Ferrari je sicer osvojil konstruktorski naslov, toda močno trčenje na Veliki nagradi Velike Britanije je Nemca prisilila, da je izpustil šest dirk, zamenjal ga je Mika Salo. S tem je postal Ferrarijev prvi up za naslov Eddie Irvine, ki se je za naslov boril vse do zadnje dirke za Veliko nagrado Japonske, na kateri pa je bil Irec daleč od uspeha.

[uredi] 2000-2006

V sezoni 2000 se je Schumacher za naslov boril z McLarnovim dirkačem, Miko Häkkinenom. Po tesni bitki je s sanjskim zaključkom in zmagami na zadnjih štirih dirkah sezone, skupno pa devetimi na sedemnajstih dirkah, osvojil naslov prvaka s dirkalnikom Ferrari F1-2000. To je bil prvi dirkaški naslov za Ferrari pa kar 21 letih, ko je v sezoni 1979 prvak postal Jody Scheckter. Moštveni kolega, Rubens Barrichello, je z zmago na dirki za Veliko nagrado Nemčije tudi pripomogel k konstruktorskem naslovu.

V sezoni 2001 je Schumacher osvojil naslov štiri dirke pred koncem prvenstva s devetimi zmagami. Moštveni kolega Barrichello je končal kot tretji v prvenstvu kar je pomonilo tretji zaporedni konstruktorski naslov za Ferrari.

V sezoni 2002 sta Schumacher in Ferrari dominirala v Formuli 1, saj je Ferrari zmagal kar na 15-tih dirkah od 17-tih, od tega Schumacher na enajstih, Barrichello pa na štirih. Tistega leta je potekala tudi kontroverzna dirka za Veliko nagrado Avstrije, kjer je moral Barrichello prepustiti Schumacherju zmago, toda to je storil na elo očiten način le nekaj deset metrov pred ciljno črto v zadnjem krogu. Schumacher je na podelitvi pokalov po dirki porinil Barrichella na najvišjo stopničko, zaradi česar je FIA Ferrari kaznovala s kaznijo 1 milijon dolarjev. Ta dogodek je tudi sprožil prepoved ukazov iz boksov. Schumacher je s svojim petom naslovm izenačil dosežek Juana Manuela Fangia iz petdesetih let.

V sezoni 2003 je bila Ferrarijeva dominacija prekinjena že na prvi dirki za Veliko nagrado Avstralije, ko prvič po treh letih na stopničkah ni bilo dirkača Ferrarija. McLaren je vzpostavil vodstvo na začetku sezone, toda do Velike nagrade Kanade se je Ferrari približal. Toda naslednji dve dirki sta dobila dirkača Williamsa, toda Juan Pablo Montoya si je s kaznijo zaradi namernega trčenja možnosti za naslov zapravil na predzanji dirki za Veliko nagrado ZDA, tako da sta bila pred zadnji dirko za Veliko nagrado Japonske v igri še Kimi Räikkönen in Schumacher, ki je z osmim mesto le obranil dve točki prednosti in osvojil svoj šesti naslov prvaka s čimer je prehitel Fangia.

V sezoni 2004 se je vrnila Ferrarijeva dominanca. Schumacher in Barrichello sta osvojila prvi dve mesti v prvestvu, Schumacher z sedmim naslovom prvaka, tako da je Ferrari z lahkoto osvojil svoj šesti zaporedni konstruktorski naslov. Schumacher je dobil 31 dirk od 18-tih, 12 od prvih 13-ih, oboje sta rekorda. Barrichello pa je dobil še dve dirki.

Ponovna dominacija prejšnjo sezono je v sezoni 2005 povzročila obsežne spremembe pravil, tudi prepoved menjave pnevmatik na dirkah, kar je močno zmanjšalo konkurenčnost vseh Bridgestonih moštev. Sezona je za Ferrari, ki je bil v zadnjih letih navajen nizanja zmag, potekala porazno. Schumacher bi prišel blizu zmagi le na Veliki nagradi San Marina, kjer je iz 13. štartnega mesta končal le dve desetinki za Fernandom Alonsom, če ne bi bilo hudega spodrslaja drugega opremljevalca s pnevmatikami, Michelina, ki je na Veliko nagrado ZDA pripeljal nevarne pnevmatike, tako da njihovi dirkači zaradi varnosti sploh niso dirkali. V konkurenci med Jordani in Minardiji je Scumacher dosegel edino zmago za Ferrari v sezoni.

Pred sezono 2006 se je ponovno vrnila menjava pnevmatik na dirki, Barichella pa je zamenjal rojak Felipe Massa. Kljub temu je lanski prvak Alosno izkoristil premoč Renaulta v prvi polovici sezone in si nabral že 25 točk prednosti pred Schumacherjem. Toda nato sta se Schuamcher in predvsem Ferrari prebudila in zabeležila tri zaporedne zmage na Velikih nagradah ZDA, Francije in Nemčije. Na Veliki nagradi Madžarske so Schumacherja zaostabile nekonkurenčne Bridgestonove dežne pnevmatike, na Veliki nagradi Turčije pa mu je taktiko porušil varnostni avto, ki je zmago prinesel Massi. Toda nato sta sledili še dve zaporedni zmagi na Velikih nagradah Italije, kjer je Schumacher napovedal upokojitev po koncu sezone, in Kitajske in Schumacher je prešel v vodstvo v prvestvu dirkačev, Ferrari pa v prvesntvu konstruktorjev. Toda nato je Schumacher po vodstvu v zadnjem delu Velike nagrade Japonske razneslo motor, tako da je na zadnjo dirki za Veliko nagrado Brazilije potoval le še s teoretičnimi možnostmi za naslov, tam pa je kljub odličnem dirkanju po okvari v kvalifikacijah in počeni pnevmatiki med dirko dosegel četrto mesto. Zmagal pa je Massa in postal prvi Brazilec, ki mu je uspelo zmagati doma po Ayrtonu Senni v sezoni 1993.

[uredi] Sponzorstvo

Marlboro je sponzor Ferrarija že od sezone 1985, glavni sponzor pa od sezone 1997 (pred tem je sponzoriral McLaren).

Septembra 2005 je Ferrari najavil podaljšanje pogodbe s Marlborom do leta 2011. To se je zgodilo v času, ko je sponzoriranje tobaka v Evropski uniji nedovoljeno in so druge ekipe zgubljale tobačne sponzorje (na primer McLaren po osmih letih West). Revija F1 Racing misli da samo netobačni sponzorji za šport niso prednost. Revija ocenjuje, da bo Ferrari z omenjenim poslom zaslužil milijardo dolarjev.

Od priozorišča dirke in državnih zakonov je odsvisni, ali bo na dirkalniku le prepoznavni Marlborov barveni vzorec, kar uporavljalo na večini dirk, ali napis. V zameno za povečavo sponzorskih sredstev Marlboro pričakuje povečan prostor na dirkalniku (tudi zaradi umika sponzorja Vodafone) .

[uredi] Rekordi

Ferrari v Formuli 1 dosega neponovljive dosežke. Ferrari in Ferrarijevi dirkači so osemkrat zmagali na dirki Mille Miglia, sedemkrat na Targa Florio in devetkrat na 24 ur Le Mansa. V Formuli drži Ferrari skoraj vse pomembnejše rekorde, tudi:

• Največ konstruktorskih naslvov: 14
• Največ dirkaških naslovov: 14
• Največ zmag: 183
• Največ zmag v sezoni: 15 (sorekorder z McLarnom)
• Največ stopničk: 553
• Največ stopničk v sezoni: 29
• Največ najboljši štartnih položajev: 180
• Največ točk: 4,236
• Največ točk v sezoni: 262
• Največji odstotek zmag: 23% (za moštva z vsaj 10 zmagami)
• Največji razmak med zmagama: 53 let, 2 meseca in 27 dni

V sezoni 2004 je Ferrari prehitel tovarno Ford, kot najuspešnejši proizvajalec motorjev z 182 zmagami (Ford jih ima 176). Zaradi možnosti nabave motorja Cosworth V8 privatnim moštvom, je s Fordovimi motorji na dirkah od sezone 1967 nastopilo 6,639 dirkalnikov, med tem ko le 1,979 s Ferrarijevemi.

[uredi] Dosežki

[uredi] Bivši Ferrarijevi dirkači

[uredi] Zunanje povezave

• Uradna Ferrarijeva stran

Predhodnik: Cooper	Konstruktorski prvak Formule 1 1961	Naslednik: BRM
Predhodnik: Lotus	Konstruktorski prvak Formule 1 1964	Naslednik: Lotus
Predhodnik: McLaren	Konstruktorski prvak Formule 1 1975-1977	Naslednik: Lotus
Predhodnik: Lotus	Konstruktorski prvak Formule 1 1979	Naslednik: Williams
Predhodnik: Williams	Konstruktorski prvak Formule 1 1982-1983	Naslednik: McLaren
Predhodnik: McLaren	Konstruktorski prvak Formule 1 1999-2004	Naslednik: Renault

Ferrarijevi dirkalniki Formule 1 p • p • u
40.		1950.										1960.										1970.
8	9	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9
125		275 340 375		500		553 625	555 D50		801	412 246	256		156			158 1512		312				312 B					312 T
1980.										1990.										2000.
0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9
312 T	126 C				156/85	F1/86	F1/87		640	641	642 643	F92A	F93A	412T		F310/B		F300	F399	F1-2000	F2001	F2001 F2002	F2002B F2003-GA	F2004	F2004M F2005	248	F2007

Moštva in dirkači Formule 1 v sezoni 2007:
McLaren	Renault	Ferrari	Honda	BMW	Toyota	Red Bull	Williams	Toro Rosso	Spyker	Super Aguri
1 Alonso 2 Hamilton	3 Fisichella 4 Kovalainen	5 Massa 6 Räikkönen	7 Button 8 Barrichello	9 Heidfeld 10 Kubica	11 Schumacher 12 Trulli	14 Coulthard 15 Webber	16 Rosberg 17 Wurz	18 Liuzzi 19 Speed	20 Albers 21 Sutil	22 Sato 23 Davidson