Formula 1
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
|
Formula 1, z okrajÅ¡avo F1, je najviÅ¡ji razred motoÅ¡porta, kot ga oznaÄuje FIA, krovna avtomobilistiÄna organizacija. »Formula« v imenu oznaÄuje pravila, ki jih morajo vsi sodelujoÄi dirkalniki izpolniti. Sezona svetovnega prvenstva Formule 1 je sestavljena iz serije dirk znanih kot Velike nagrade, ki so prirejene obiÄajno na namenskih dirkaliÅ¡Äih, ali v redih primerih tudi na cestnih dirkaliÅ¡Äih. SeÅ¡tevek rezultatov na vseh dirkah sezone doloÄi vsakoletna dirkaÅ¡kega in konstruktorskega prvaka.
Dirke Formule 1 so masivni televizijski dogodki z milijoni gledalcev v veÄ kot dvestotih državah. DirkaÄi, ki za sodelovanje na dirkah Formule 1 potrebujejo posebno superlicenco, dirkajo pri velikih hitrostih, ki pogosto presežejo tudi 300km/h. Formula doloÄa Å¡tevilne omejitve in doloÄbe, ki jih morajo dirkalniki izpolniti. Predpisi poskuÅ¡ajo med drugim zadržati vseskozi naraÅ¡ÄajoÄe hitrosti v ovinkih na varni ravni. UspeÅ¡nost dirkalnikov je moÄno odvisna od elektronike, aerodinamike, vzmetenja in pnevmatik. Formula je doživela v zgodovini že mnoga sprememb. Uporabljeni so bili navadni, turbo in super motorji, s od Å¡tirimi cilindri do motorjev tipa H16, od prostornine 1.5L vse do 4.5L. NajviÅ¡ja dosežena moÄ motorja v zgodovini serije je 1200KM (900 kW), ki je bila dosežena v dobi turbo motorjev v osemdesetih letih.
Evropa je tradicionalno srediÅ¡Äe za Formulo 1 in ostaja glavni trg. Kljub temu so bile dirke prirejene tudi drugod po svetu, od sezone 1999 so nove dirke v Bahrajnu, na Kitajskem, v Maleziji, TurÄiji in ZDA, pojavljajo pa se Å¡e nova potencialna prizoriÅ¡Äa. Kot najdražji Å¡port na svetu, ima Formula 1 pomemben gospodarski vpliv, njene finanÄne in politiÄne bitke pa so v srediÅ¡Äu pozornosti. Elitnost in popularnost sta naredila iz Formule 1 oÄitno tržno okolje, kar vodi v zelo visoke investicije sponzorjev, s Äimer imajo moÅ¡tva ogromne proraÄune. Toda v zadnjem Äasu je veÄ moÅ¡tev bankrotiralo.
Formulo 1 nadzira Fédération Internationale de l'Automobile (mednarodna avtomobilistiÄna zveza bolj znana kot FIA), ki ima sedež na Place de la Concorde v Parizu. Trenutni predsednik FIE je Max Mosley. S komercialnimi pravicami Formule 1 upravlja družba Formula One Group, ki jo ima v lasti Alpha Prema. Kljub temu, da je sedaj manjÅ¡inski lastnik, je glavni promotor in nadzornik Å¡porta Å¡e vedno Bernie Ecclestone. Od omenjenega nakupa je bila poslovna struktura po mnenju mnogih poenostavljena, kar vodi v domneve, da naj bi bila Formula One Group kmalu prevzeta.[1]
[uredi] Zgodovina
Korenine Formule 1 so v Evropskih dirkah za Veliko nagrado, ki so se zaÄele v dvajsetih in tridesetih letih. »Formula« oznaÄuje pravila, ki jih morajo sodelujoÄi dirkalniki izpolnjevati. Formula 1 je bila nova formula, ki je bila sprejeta po drugi svetovni vojni leta 1946, ko so se zaÄele prve tovrstne dirke. VeÄ organizatorjev dirke za Veliko nagrado se je dogovorilo za pravila svetovnega prvenstva že pred vojno, toda zaradi prekinitve dirkanja, je bilo svetovno dirkaÅ¡ko prvenstvo ustanovljeno Å¡ele leta 1947. Prva dirka svetovnega prvenstva Formule 1 je bila Velika nagrada Britanije 1950 na dirkaliÅ¡Äu Silverstone. Svetovno prvenstvo konstruktorjev pa je bilo uvedeno s sezono 1958. Nacionalno prvenstvu je obstajalo v JužnoafriÅ¡ki republiki in Združenem kraljestvu v Å¡estdesetih in sedemdesetih. Dirke Formule 1, ki niso Å¡tele za prvenstvo, so potekale vrsto let, toda zaradi rasti stroÅ¡kov tekmovanja je zadnja taka dirka potekala leta 1983.
Ime Å¡porta, Formula 1, oznaÄuje da gre za najnaprednejÅ¡o in serijo na najviÅ¡jem tekmovalnem nivoju od vseh serij formul.
[uredi] Zgodnja leta (1950–1980)
Premierno sezono 1950 Formule 1 je osvojil Italijan Nino Farina z Alfo Romeo, po napetem boju z argentinskim moštvenim kolegom, Juanom Manuelom Fangiem. Toda Fangio je osvojil naslov v sezoni 1951, v naslednjih šestih sezonah pa še kar štiri, njegovo serijo je prekinil Alberto Ascari s Ferrarijem, prvi dvakratni zaporedni prvak. Kljub temu, da je Britanec Stirling Moss redno tekmoval, mu ni uspelo nikoli osvojiti naslova prvaka. Fangio je dominiral v prvem desetletju Formule 1 in je dolgo veljal kot Grand master Formule 1.
Prva veÄja tehniÄna izboljÅ¡ava je bila ponovna uporaba dirkalnikov z motorji zadaj s strani Cooperja (Ferdinand Porsche je ta koncept uporabil za Auto Union že v tridesetih letih), ki so ga uporabili po uspehu v Formuli 3. Jack Brabham, prvak sezon 1959 in 1960, je kmalu dokazal uspeÅ¡nost motorja zadaj, tako da so do sezone 1961 to uporabljala vsa moÅ¡tva.
Prvi britanski prvak je bil Mike Hawthorn, ki je s Ferrarijem osvojil naslov v sezoni 1958. Toda nato je v Formulo 1 vstopil Colin Chapman, najprej kot izdelovalec Å¡asij, nato pa kot ustanovitelj moÅ¡tva Lotus, ki je dominiral v naslednjem desetletju. NamreÄ med sezonama 1962 in 1973 so Jim Clark, Jackie Stewart, John Surtees, Jack Brabham, Graham Hill in Denny Hulme, britanska moÅ¡tva in dirkaÄi Commonwealtha osvojili dvanajst naslovov prvaka.
V sezoni 1962 je Lotus zgradil prvi dirkalnik iz aluminijaste Å¡koljke iz enega kosa, kar se je izkazalo za najveÄji tehnoloÅ¡ki preboj po prestavitvi motorjev nazaj. v Formula 1 sezona 1968 je Lotus obarval dirkalnik v barve podjetja Imperial Tobacco, kar je sprožilo vstop sponzorjev v Formulo 1.
PoÄasi sta pri naÄrtovanju dirkalnikov postajala vse pomembnejÅ¡a aerodinamika in podtlak. v poznih sedemdesetih je Lotus predstavil dirkalnik, ki je moÄno izkoriÅ¡Äal ground effect in je zaradi krilc lahko proizvajal ogromen podtlak, kar je moÄno poveÄalo hitrosti v ovinkih. Podtlak je bil tako velik, da so imela moÅ¡tva težave zaradi razliko v viÅ¡ini dirkalnika v poÄasnih in hitrih delih steze.
Ustanovitev Fédération Internationale du Sport Automobile (FISA) v sezoni 1979 je sprožila vojno med FIO in FISO, med katero je bil predsednik FISE Jean Marie Balestre neprestano v sporu s Združenjem konstruktorjev (Formula One Constructors Association) glede razdelitve zaslužka od televizijskih pravic in tehniÄnih pravil.
[uredi] Dvig popularnosti (1981–2000)
V sezoni 1981 je bila podpisana prva Pogodba Concorde, ki je vezala moÅ¡tva za nastopanje v Formuli 1 do izteka pogodbe in jim zagotavljala delež od prodaje televizijskih pravic, kar je konÄalo vojno med FIO in FISO in omogoÄilo, da je Bernie Ecclestone pridobil popoln finanÄni nadzor nad Formulo 1.
Ped sezono 1983 je FIA prepovedala tako imenovani ground effect. Takrat so turbo motorji, ki jih je razvil Renault leta 1977, lahko proizvajali že 750KM (520kW) in so bili predpogoj, da je bilo moÅ¡tvo konkurenÄno. V naslednjih letih, predvsem v sezoni 1986, so turbo motorji v dirkalnikih Formule 1 presegli 1100KM (820kW) na dirkah (in tudi 1400KM / 1050kW na kvalifikacijah). To so bili najmoÄnejÅ¡i odprto kolesni dirkalniki za dirkanje po stezah vseh Äasov. Za zmanjÅ¡anje moÄi motorjev in s tem hitrosti je FIA v sezono 1984 omejila kapaciteto rezervoarja za gorivo in v sezoni 1988 pritisk goriva, v sezoni 1989 pa popolnoma prepovedala turbo motorje.
V zgodnjih devetdesetih so moÅ¡tva zaÄela uporabljati elektronska pomagala, kot na primer aktivno podvozje, polavtomatski menjalnik in nadzor zdrsa pogosnkih koles(traction control), nekatere tehnologije so prenesli iz cestnih avtomobilov. Druge, na primer aktivno podvozje, pa so bile razvite za dirkanje, nato pa prenesene na serijske avtomobile. FIA je zaradi pritožb, da je imela elektronika veÄji vpliv na dirkanje kot dirkaÅ¡ke sposobnosti, elektronska pomagala prepovedala v sezoni 1994. Toda mnogo opazovalcev je bilo menja, da FIA ni imela tehnologije ali metod na ustrezni nadzor omenjene prepovedi.
MoÅ¡tva so podpisala drugo Pogodbo Concorde leta 1992, tretjo pa 1997, ki se izreÄe konec leta 2007.
MoÅ¡tvi McLaren in Williams sta dominirali v osemdesetih in devetdesetih. Z dobavitelji motorjev Porsche, Honda in Mercedes-Benz, je McLaren v tem Äasu osvojil sedem konstruktorskih naslovov in devet dirkaÅ¡kih, Williams pa je uporabljal motorje Ford, Honda in Renault, ter osvojil devet konstruktorskih in sedem dirkaÅ¡kih naslovov. Rivalstvo dirkaÅ¡kih legend Ayrtona Senne in Alaina Prosta se je zaÄelo v sezoni 1988 in se nadaljevalo do Prostove upokojitve v sezone 1993. Na tragiÄni Veliki nagradi San Marina 1994 se je Senna smrtno ponesreÄil po nesreÄi v ovinku Tamburello, po tem ko je v Williamsu nadomestil Prosta. FIA je po te tragiÄnem koncu tedna, ko se je na kvalifikacijah smrtno ponesreÄil tudi Roland Ratzenberger, moÄno dvignila varnostne standarde v Formuli 1. Od takrat se ni na dirkah Formule 1 smrtno ponesreÄil noben dirkaÄ veÄ, sta pa izgubila življenje dva delavca ob progi, eden na Veliki nagradi Italije 2000, drugi pa na Veliki nagradi Avstralije 2001
Od tragiÄne dirke v Imoli je FIA v imenu varnosti vpeljala mnoge spremembe pravil, ki bi morala drugaÄe, kot piÅ¡e v Pogodbi Concorde, dobiti soglasje vseh moÅ¡tev - najbolj to velja za spremembe pred sezono 1998. Narrow track era je povzroÄila dirkalnike z manjÅ¡imi zadnjimi pnevmatikami, ožje steze in profilirane gume, za zmanjÅ¡anje mehanskega oprijema. Tako sprednje kot zadnje pnevmatike so morale imeti Äez celotno povrÅ¡ino Å¡tiri profile. S tem naj bi se zmanjÅ¡alo hitrosti v ovinkih in približalo dirkanje dežnim pogojem zaradi manjÅ¡e povrÅ¡ine pnevmatike, ki je v stiku s stezo, kar naj bi tudi dajalo prednost dirkaÅ¡kim sposobnostim in poveÄalo spektakel.
Rezultati so bili meÅ¡ani, saj je manj mehanskega oprijema spodbudilo dizajnerje, da so primanjkljaj mehanskega oprijema kompenzirali s poveÄanjem pritiska na gume s krilci in ostalo aerodinamiko - to pa je zmanjÅ¡alo možnost prehitevanja saj je vožnja v zavetrju povzroÄala zaradi tega Å¡e veÄje turbulence. Pnevmatike s profilom so imele Å¡e en stranski uÄinek, namreÄ zgornja plast je morala biti trÅ¡e, kar je povzroÄilo spektakularne nesreÄe v primeru okvare na aerodinamiÄnih delih, saj trÅ¡a zmes pnevmatik nudi manj oprijema.
Najbolj inovativna moÅ¡tva so uspela spremembe izkoristiti v svojo prid. McLaren, oziroma njihov dizajner Adrian Newey, je v Formula 1 sezona 1998 iznaÅ¡el tretjo zavoro, ki je dovoljevala zaviranje le na eno ali drugo zadnje kolo in s tem omogoÄalo boljÅ¡i vhod v zavoj. Toda kmalu je bila prepovedana kot dirkaÅ¡ko pomagalo.
DirkaÄi McLarna, Williamsa, Renaulta (prej Benetton) in Ferrarija, poimenovani tudi Velika Äetverica, so osvojili vse naslove prvaka od sezone 1984 do sedaj. Zaradi tehnoloÅ¡kega napredka v devetdesetih letih, so se moÄno poveÄala stroÅ¡ki moÅ¡tev Formule 1. PoveÄano finanÄno breme in dominanca Å¡tirih velikih moÅ¡tev (ki jih veÄinoma financirajo veliki proizvajalci avtomobilom kot je Mercedes-Benz), sta povzroÄila težave revnejÅ¡ih moÅ¡tev, ne le da ostanejo konkurenÄni, ampak da sploh ostanejo v Formuli 1. NamreÄ zaradi finanÄnih težav jih je veÄ zapustilo Formulo 1. Od leta 1990 se je 28 moÅ¡tev umaknilo. Eddie Jordan, lastnik Jordana, je povedal da je doba privatnih moÅ¡tev dokonÄno konÄana.[2]
[uredi] Ferrarijeva dominanca (2001-2005)
Nemca Michael Schumacher je s Ferrarijem izboljÅ¡al veÄino pomembnejÅ¡ih rekordov v prvih letih 21. stoletja s strani . V sezoni 2001 je Schumacher izboljÅ¡al rekord za Å¡tevilo zmag (pred njim je rekord držal Alain Prost s 51-timi zmagami). Schumacher se je upokojil s 91-timi zmagami na dirkah Formule 1. Drži tudi rekord za najveÄ zmag v eni sezoni - v sezoni 2004 je zmagal na 13-tih dirkah od 18-tih. V sezoni 2003 je Schumacher s sovjim Å¡estim naslovom izboljÅ¡al rekord za najveÄ dirkaÅ¡kih naslovov prvaka, ki ga je pred tem od daljne sezone 1957 držal Juan Manuel Fangio. Nato je Nemec v naslednji sezoni 2004 osvojil Å¡e svoj sedmi in zadnji naslov prvaka. IzboljÅ¡al je tudi rekord za najveÄ prvenstvenih toÄk, ki ga je pred tem držal Prost s 698.5 toÄke. V sezoni 2002 je Schumacher postavil Å¡e rekord v najzgodnejÅ¡e osvojenem naslovu že julija, po zmagi na Veliki nagradi Francije.[3]
Kljub Ferrarijevi dominaciji, je imel Kimi Räikkönen z McLaren-Mercedesom v sezoni 2003 možnost za naslov prvaka vse zadnje dirke sezone za Veliko nagrado Japonske. Tudi Juan Pablo Montoya z Williams-BMWjem je bil blizu. Fernando Alonso pa je s najboljÅ¡im Å¡tartnim položajem na Veliki nagradi Malezije postal najmlajÅ¡i dirkaÄ, ki mu je to uspelo, kasneje to sezono pa je postal Å¡e najmlajÅ¡i zmagovalec z zmago na Veliki nagradi Madžarske. Schumacherjev niz naslovov se je konÄal 25. septembra 2005, ko je naslov prvaka osvojil Alonso s tretjim mestom na Veliko nagrado Brazilije in postal najmlajÅ¡i prvak v zgodovini, pred njim je bil to Emerson Fittipaldi. Michael Schumacher je bil svetovni prvak veÄ kot 1800 dni.
Pravila so dovoljevala vrnitev nekaterih dirkaÅ¡kih pomagal, tudi ker FIA ni mogla popolnoma nadzirati moÅ¡tev. Sprejetih je bilo tudi veÄ pravil, ki naj bi poveÄale akcijo na stezi in zmanjÅ¡ali stroÅ¡ke moÅ¡tev.[4] Format kvalifikacij je bil med sezonama 2003 in 2005 veÄkrat spremenjen. Novost je bilo tudi pravilo, da morajo dirkaÄi zaÄeti dirko s koliÄino gorivo, ki so jo imeli že ob koncu kvalifikacij, kar je prineslo nove taktiÄne možnosti. Tako bi dirkaÄ, ki bil imel manjÅ¡o koliÄino goriva, imel možnost za boljÅ¡i dosežek na kvalifikacijah, na dirki pa bi moral veÄkrat na postanek v bokse. Ostale novosti so Å¡e, da mora motor zdržati dva dirkaÅ¡ka konca tedna; dirkaÄ, ki mu morajo zamenjati motor prej, je kaznovan s pribitkom desetim mest na naslednjih kvalifikacijah. V sezoni 2005 je bila prepovedana zamenjava pnevmatik med dirko, izjema so bilo le nevarno poÅ¡kodovane pnevmatike. Ta doloÄba je bila za sezono 2006 odpravljena. V sezoni 2007 bo Bridgestone edini opremljevalec s pnevmatikami, vsa moÅ¡tva pa bodo dobila za vsako dirko po dve vrsti pnevmatik.
Prva leta 21. stoletja v Formuli 1 so prinesla tudi nekaj Å¡kandalov on kontroverznosti. Na Veliki nagradi Avstrije je Rubens Barrichello, Schumacherjev moÅ¡tveni kolega, ki je vodil, po naroÄilu iz boksov zmago prepustiti Schumacherju. Barrichello je to storil le nekaj deset metrov pred ciljem in je s tem moÄno vznemiril gledalce. Na podelitvi pokalov po dirki je Schumacher stopil na drugo stopniÄko, Barrichello pa na prvo. Schumacher je pokal za prvo mesto predal Barrichellu, nato pa sprejel pokal za drugo mesto. Barrichello, Schumacher in Ferrari so zaradi krÅ¡itve 170. Älena Å¡portnih pravil FIE glede podelitve pokalov po dirki dobili denarno kazen milijon dolarjev[5]. Kot rezultat omenjene dirke, je FIA prepovedala moÅ¡tvene ukaze. Na Veliki nagradi ZDA 2005 v Indianapolisu so dirkala le tri moÅ¡tva od desetih zaradi bizarne napake Michelina, ki je svojih sedem moÅ¡tev na dirko pripeljal nevarne pnevmatike, zaradi Äesar so se iz varnostnega razloga odloÄila za umik z dirke[6], saj je FIA vztrajala na spoÅ¡tovanju pravil in ni sprejela predloga za spremembo steze z dodatno Å¡ikano na ravnini. Michelin je najavil, da ne bo veÄ opremljevalec s pnevmatikami za sezono 2007 in tako prekinil debato o tem, katera moÅ¡tva dirkajo z boljÅ¡imi pnevmatikami.
Sezona 2005 je tudi konÄala obdobje motorjev V10 v Formuli 1. Po prepovedi uporabe turbo motorjev v sezoni 1989, so motorji V10 postali najpopularnejÅ¡i v Formuli 1. V izogiba novim stroÅ¡kom, je bilo to najavljeno že v sezoni 1998, da proizvajalci motorjev ne bi preizkuÅ¡ali drugih razliÄic motorjev. V razliÄnih obdobjih statistika kaže prevlado Renaultovih in Ferrarijev motorjev, Renault je v tem Äasu osvojil Å¡est konstruktorskih in pet dirkaÅ¡kih naslovov kot opremljevalec z motorji za Williams in Benetton med sezonama 1992 in 1997, v sezonah 2005 in 2006 pa prva dirkaÅ¡ka in konstruktorska naslova s svojim dirkalnikom. Renault je v tem Äasu razvijal inovativne reÅ¡itve motorja, tudi 111º 10-cilindriÄni motor za 2003 RS12, ki naj bi s spremembo težiÅ¡Äa motorja pripomogel k boljÅ¡em obnaÅ¡anju dirkalnika na stezi. Toda ta reÅ¡itev se je izkazala za nezanesljivo, zato se je Renault vrnil na konvencionalen motor. Tudi Ferrari je imel velike uspehe v Äasu motorjev V10 s Å¡estimi zaporednimi konstruktorskim in petimi dirkaÅ¡kimi naslovi med sezonama 1999 in 2004.
[uredi] Era V8 motorjev (2006-sedaj)
Za sezono 2006 je veÄina moÅ¡tev razvila motorje V8, ki jih zahtevajo pravila. Pojavile se je tudi nekaj novih moÅ¡tev, nekatera pa so dobila novo vodstvo. Po nakupu 45% deleža v moÅ¡tvu BAR, se je Honda vrnila v Formulo 1 s svojim moÅ¡tvom, pred tem so bili le opremljevalci z motorji. BMW je prevzel Sauber, dolgoletno moÅ¡tvo Jordan je kupil Alex Shnaider in ga preimenoval v Midland F1, kasneje pa je dobil Å¡e oznako Spyker. Red Bull je odkupil Minardi in ga preimenoval v Scuderia Toro Rosso, ki je Red Bullovo druga moÅ¡tvo. Aguri Suzuki, bivÅ¡i dirkaÄ, je kupil Arrows in ga preimenoval v Super Aguri. Toliko sprememb lastniÅ¡tva moÅ¡tev je povzroÄilo nekaj težav, saj je Toro Rosso zaÄel sezono 2006 s omejenimi Cosworthovimi motorji V10. Sezona 2007 bo prinesla tudi uveljavitev homologacije motorjev, kar pomeni da je razvoj motorjev s koncem sezone 2006 zamrznjen. Fernando Alonso je pri 25-ih letih postal najmlajÅ¡i dvojni svetovni prvak v zgodovini, s Äimer je za leto izboljÅ¡al rekord Michaela Schumacherja, ki se je po 15-ih letih, ko je prav v vsaki sezoni zmagal na vsaj eni dirki, s koncem sezone 2006 upokojil.
[uredi] Dirkanje in strategija
Dirka Formula 1 poteka cel konec tedna, zaÄne se z dvema prostima treningoma v petek in enim v soboto, nato pa so na vrsti kvalifikacije. Format kvalifikacij se je od sezone 2003 veÄkrat spremenil. PoskuÅ¡ali so tudi poveÄati zanimanje za kvalifikacije s sistemom one-shot, pri katerem je imel vsak dirkaÄ na prazni stezi na voljo en sam poskus za hitri krog.
Pred sezono 2006 so bile uvedene kvalifikacije na izpadanje. FIA je po enajsti dirki sezone za Veliko nagrado Francije uvedla manjÅ¡o spremembo formata kvalifikacij.[7] V prvem delu kvalifikacij lahko vseh 22 dirkaÄev v petnajstih minutah odpelje neomejeno Å¡tevilo krogov, Å¡teje pa le najhitrejÅ¡i krog. V originalnem formatu je bilo konec kvalifikacij takoj po preteku dovoljenega Äasa, po spremembi pa lahko dirkaÄi tudi po preteku dovoljenega Äasa zakljuÄijo svoj tekoÄi krog. NajpoÄasnejÅ¡ih Å¡est dirkaÄev izpade in glede na dosežene Äase zasedejo zadnjih Å¡est mest na Å¡tartni vrsti.
Ostali napredujejo v drugi del kvalifikacij, ki z razliko da je Å¡est dirkaÄev manj, poteka po enakem sistemu kot prvi del. NajpoÄasnejÅ¡ih Å¡est dirkaÄev izpade in glede na svoje Äase zasedejo 11-to do 16-to mesto na Å¡tartni vrsti.
NajhitrejÅ¡ih deset dirkaÄev pa napreduje v tretji, finalni del kvalifikacij. Originalno je bil dolg dvajset minut, po spremembi pa petnajst minut. DirkaÄi morajo finalni del kvalifikacij priÄeti s koliÄino goriva, ki jo bodo imeli na Å¡tartu dirke. Pred zaÄetkom so dirkalniki stehtani, in gorivo, ki ga dirkaÄi porabijo v finalnem delu kvalifikacij lahko nadomestijo za tiste kroge, ki so v 110% najhitrejÅ¡ega Äasa. Tudi za kroge, ko dirkaÄ pelje v ali iz boksov, dirkaÄ lahko nadomesti porabljeno gorivo, Äe so Äasi v 120% najhitrejÅ¡ega Äasa. Po koncu dovoljenega Äasa lahko dirkaÄi Å¡e konÄajo svoj tekoÄi krog, nato pa glede na dosežene Äase zasedejo prvih deset mest Å¡tartne vrste.[8]
Dirka se zaÄne s tem, ko dirkaÄi zasedejo svoja mesta na Å¡tartni vrsti, glede na rezultate iz kvalifikacij. ÄŒe dirkaÄu v krogu za ogrevanje ne uspe speljati in ga vsi ostali prehitijo, mora Å¡tartati iz zadnjega Å¡tartnega mesta. ÄŒe pa dirkaÄ spelje, tako da je za njim Å¡e vsaj en dirkaÄ, lahko zasede svoje Å¡tartno mesto. DirkaÄ se lahko tudi odloÄi za Å¡tart iz boksov v primeru težav z dirkalnikom tik pred Å¡tartom. V takem primeru mora poÄakati, da vsi dirkaÄi peljejo mimo izhoda iz boksov, preden lahko zapelje na stezo.
Å tart dirke oznaÄujejo luÄi nad ciljno-Å¡tartno ravnino. Dirke so dolge okrog 305 kilometrov in so omejene na dve uri, ponavadi pa trajajo okrog ure in pol. Med dirko lahko dirkaÄi opravijo enega ali veÄ postankov v boksih, ko zamenjajo pnevmatike in dolijejo gorivo. DirkaÄi imajo na voljo sedem kompletov pnevmatik za suho stezo, Å¡tiri za delno mokro stezo (intermediate) in tri komplete za moÄan dež.
FIA podeljuje toÄke najhitrejÅ¡im osmim dirkaÄem in njihovim moÅ¡tvom po sistemu 10-8-6-5-4-3-2-1 (zmagovalec dobi deset toÄk, drugi osem, itd). Zmagovalca prvenstva sta dirkaÄ in moÅ¡tvo, ki imata na koncu sezone najveÄje Å¡tevilo toÄk. V primeru izenaÄenosti je zmagovalec tisti, ki je dosegel veÄ zmag (Äe je tudi to izenaÄeno, odloÄa veÄje Å¡tevilo drugim mesto, nato tretjih, itd).
[uredi] DirkaÄi in moÅ¡tva
- Glej tudi: Seznam moštev Formule 1, Seznam voznikov Formule 1, Seznam ljudi Formule 1, Seznam konstruktorskih svetovnih prvakov Formule 1 in Seznam dirkaških svetovnih prvakov Formule 1
Od sezone 1984 morajo moÅ¡tva zgraditi svojo lastno Å¡asijo s katero nastopajo na dirkah, zato sta oznaki moÅ¡tvo in konstruktor bolj ali manj sinonima. Ta zahteva razlikuje Formulo 1 od serij kot so na primer IRL, Champ Cars in NASCAR, ki dovoljujejo moÅ¡tvom nakup Å¡asije ali serij kot je GP2, kjer imajo vsi dirkalniki identiÄne Å¡asije. V zgodnjih letih, so nekatera moÅ¡tva Formule 1 izdelovale lastne motorje, toda to se je spremenilo z vstopom veÄjih tovarn z ogromnimi proraÄuni kot so BMW, Mercedes-Benz, Renault, Toyota in Honda, tako da privatna moÅ¡tva niso mogla zgraditi veÄ konkurenÄnih motorjev.
Zgodnje sodelovanje avtomobilskih tovarn je bilo v obliki tovarniÅ¡kih moÅ¡tev (to so moÅ¡tva, ki so v lasti in upravljanju velikih avtomobilskih tovarn), kot so Alfa Romeo, Ferrari (FIAT) ali Renault. Tovarne kot so Climax, Repco, Cosworth, Hart, Judd in Supertec niso imele tovarniÅ¡kih moÅ¡tev, so pa pogosto prodajale motorje moÅ¡tvom, ki so niso mogla privoÅ¡Äiti izgradnje lastnih. ProraÄuni tovarniÅ¡kih moÅ¡tev so se poveÄevali, tako da zdaj skoraj vse motorje izdelujejo velike avtomobilske tovarne.
Po tem, ko so tovarniÅ¡ka moÅ¡tva v osemdesetih skoraj izginila, so se v devetdesetih in po letu 2000 vrnila, in zdaj s moÅ¡tvi Toyota, Ferrari (FIAT), Honda, Renault in BMW tvorijo polovico Å¡tartne vrste. Vrnile so se bodisi s novimi moÅ¡tvi, bodisi z odkupom obstojeÄih moÅ¡tev. Mercedes-Benz (DaimlerChrysler) ima v lasti 40% moÅ¡tva McLaren in zanj izdeluje motorje. Komercialni proizvajalec motorjev, Cosworth, je po sezoni 2006 zapustil Formulo 1. Tako bodo vsa moÅ¡tva v sezoni 2007 imela tovarniÅ¡ke motorje.
V premierni sezoni 1950 je sodelovalo osemnajst moÅ¡tev, toda zaradi velikih stroÅ¡kov so mnoga hitro zapustila Å¡port. To je bil v prvem desetletju Formule 1 velik problem, zato so Å¡tartno vrsto zapolnili tudi z dirkalniki Formule 2. Ferrari je edino Å¡e aktivno moÅ¡tvo, ki je sodelovalo že v sezono 1950, v sezoni 2006 je sodelovalo enajst moÅ¡tev, vsako s po dvema dirkalnikoma. ÄŒeprav moÅ¡tva redko izdajo viÅ¡ino svojega proraÄuna, je ocena da jo proraÄun vsakega moÅ¡tva velik med 66 in 400 milijoni dolarjev.[9]
Za vstop novega moÅ¡tva v Formulo 1 je potrebno okrog 47 milijonov dolarjev vnaprejÅ¡njega plaÄila FII, ki ga nato preko sezone vrne moÅ¡tvu. PoslediÄno nova moÅ¡tva raje odkupijo pbstojeÄe moÅ¡tvo, na primer BAR je kupil moÅ¡tvo Tyrrell in Midland je kupil moÅ¡tvo Jordan, s Äimer sta se obe moÅ¡tvi izognili plaÄilu depozita.
Vsak dirkalnik ima doloÄeno Å¡tevilko. DirkaÅ¡ki prvak predhodne sezone ima Å¡tevilko ena, njegov moÅ¡tveni kolega pa Å¡tevilko dve. Naprej so Å¡tevilke podeljene pa razvrstitvi moÅ¡tev v lanskoletnem konstruktorskem prvenstvu. Zgodile so se tudi izjeme, na primer v sezonah 1993 in 1994, ko sta se lanskoletna prvaka Nigel Mansell oziroma Alain Prost upokojila. V obeh primerih sta dirkaÄa moÅ¡tev, ki je imelo sezono prej dirkaÅ¡kega prvaka, nosila Å¡tevilki niÄ (v obeh primerih Damon Hill) in dve (Prost in Ayrton Senna, ki ga je po smrtni nesreÄi zamenjal David Coulthard). Å tevilka trinajst ni bila uporabljena od sezone 1974, pred tem pa je bila obÄasno uporabljena le na nekaterih dirkah. Pred sezoni 1996 sta novi Å¡tevilki dobila le lanskoletni dirkaÅ¡ki prvak in njegovo moÅ¡tvo, ostali pa so imeli enake Å¡tevnike kot vsa prejÅ¡nja leta od sezone 1974, ko so bile na novo razdeljene. Tako sta na primer dirkaÄa Ferrarija dolga leta nosila Å¡tevilki 27 in 28 ne glede na mesto v konstruktorskem prvenstvu. Ob množiÄnem propadanju privatnih moÅ¡tev v devetdesetih, so se Å¡tevilke pogosto menjale, sedanji sistem pa je bil uveden v sezoni 1996.
Michael Schumacher drži rekord za Å¡tevilo dirkaÅ¡kih naslovov prvaka (sedem), Ferrari pa za Å¡tevilo konstruktorskih naslovov (Å¡tirinajst). Jochen Rindt je edini dirkaÄ v zgodovini, ki je postal dirkaÅ¡ki prvak posmrtno, namreÄ na Veliki nagradi Italije 1970 se je smrtno ponesreÄil.
[uredi] Velike nagrade
- Glej tudi: Seznam velikih nagrad Formule 1
Å tevilo dirk za Veliko nagrado v sezoni Formule 1 se je skozi leta spreminjalo. V premierni sezoni 1950 jih je bilo le sedem, do sedaj pa se je Å¡tevilo skoraj potrojilo. Od osemdesetih let se je Å¡tevilo dirk v sezoni gibalo med Å¡estnajst in sedemnajst, v sezoni 2005 pa je doseglo kar devetnajst.
Å est od originalnih sedmih dirk je potekalo v Evropi, edina neevropska dirka, ki je takrat Å¡tela za prvenstvo Formule 1, je bila dirka Indianapolis 500, ki je bila zaradi pomanjkanja udeležbe moÅ¡tev Formule 1, ker je zahtevala drugaÄen dirkalnik kot na ostalih dirkah, zamenjana z Veliko nagrado ZDA. Prvenstvo Formule 1 se je postopno razÅ¡irilo tudi z drugimi neevropskimi dirkami. Argentina je gostila prvo južnoameriÅ¡ko dirko v sezoni 1953, Maroko pa prvo afriÅ¡ko dirko v sezoni 1958. Sledili sta Å¡e Japonska, kot prva predstavnica Azije v sezoni 1976, in Oceanija, kot prva predstavnica Avstralije v sezoni 1985. Sedanjih sedemnajst dirk poteka kar na petih celinah, Evropa, Azija, Avstralija, Severna Amerika in Južna Amerika.
Tradicionalno je država gostila eno dirko, ki je bila imenovana po njej. ÄŒe je neka država gostila veÄ dirk v sezoni, so bile imenovane razliÄno. Na primer do sezone 2006 je NemÄija gostila dve dirki, od katerih je druga nosila ime Velika nagrada Evrope.
Dirke za Veliko nagrado, od katerih so nekare starejÅ¡e kot prvenstvo Formule 1, niso vsako leto vedno prirejene na istem dirkaliÅ¡Äu. Velika nagrada Velike Britanije, na primer, Äeprav je gostila dike prav od prve sezone 1950, sta si dirko med sezonama 1963 in 1986 na dve leti izmenjevali dirkaliÅ¡Äi Brands Hatch and Silverstone. Edina dirka, ki je Å¡e vsako leto del prvenstva Formule 1 prav od zaÄetka, je Velika nagrada Italije, ki je prav vsako leto potekala na dirkaliÅ¡Äu Monza z le eno izjemo v sezoni 1980, ko je bila dirka na dirkaliÅ¡Äu Imola, ki je do sezone 2006 gostilo dirko za Veliko nagrado San Marina.
Ena najnovejÅ¡ih dirk na koledarju je Velika nagrada Bahrajna, ki je prva dirka Formule 1 na bližnjem vzhodu in poteka na modernem dirkaliÅ¡Äu zgrajenem v puÅ¡Äavi. Ta dirka, poleg novih dirk na Kitajskem in v TurÄiji, Formuli 1 prinaÅ¡a možnost za rast in razvoj na novih trgih, ob tem pa nova moderna dirkaliÅ¡Äa viÅ¡ajo standard tudi za ostala prizoriÅ¡Äa po svetu.
[uredi] DirkaliÅ¡Äa
- Glej tudi: Seznam dirkaliÅ¡Ä Formule 1
TipiÄno dirkaliÅ¡Äe je sestavljeno iz Å¡tartno-ciljne ravnine na kateri so Å¡tartna mesta in boksov kjer dirkaÄi med dirko menjavajo pnevmatike in dolivajo gorivo, pred dirko pa mehaniki delajo na dirkalniku, ter je ponavadi zraven Å¡tartne vrste. Ostali deli steze se moÄno razlikujejo od dirkaliÅ¡Äa do dirkaliÅ¡Äa, veÄinoma pa poteka dirka v smeri urinega kazalca. Tiste seze, kjer dirka poteka v nasprotni smeri urinega kazalca in imajo poslediÄno predvsem leve ovinke, lahko povzroÄijo dirkaÄem boleÄine v vratu zaradi ogromnih sil, ki delujejo na glavo dirkaÄa v ovinkih veÄinona v nasprotno smer, kot so dirkaÄi navajeni. Veliko ocinkov je postalo znamenitih, na primer Eau Rouge na dirkaliÅ¡Äu Spa-Francorchamps, Parabolica na dirkaliÅ¡Äu Monza in, preden so ga upoÄasnili s dodatno Å¡ikano, Tamburello na dirkaliÅ¡Äu Imola. Drugi, na primer trinajsti ovinken na dirkaliÅ¡Äu Indianapolis, so za dirkaÄe pravzaprav ravnine, tudi Äe upoÅ¡tevamo sile G. Nekatera dirkaliÅ¡Äa, ki v Formuli 1 niso veÄ v uporabi, se mnogim zdijo za Å¡port velika izguba, na primer nizozemski Zandvoort in južnoafriÅ¡ki Kyalami.
Velika veÄina dirkaliÅ¡Ä na katerih zdaj potekajo dirke Formule 1 ja zgrajenih namensko. Edino cestno dirkaliÅ¡Äe je Circuit de Monaco, na katerem poteka Velika nagrada Monaka, dirke pa so potekale tudi v drugih urbanih predelih, na primer Las Vegas in Detroit, Å¡e vedno pa se pojavljajo predlogi za nove takÅ¡ne dirke, na primer London in Bejrut. Nekatera druga dirkaliÅ¡Äa so popolnoma ali delno speljana po javnih cestah, kot na primer Spa-Francorchamps. Glamuroznost in bogata zgodovina Velike nagrade Monaka sta glavna razloga, da je dirkaliÅ¡Äe Circuit de Monaco Å¡e vedno v uporabi, Äeprav Å¡e zdaleÄ ne izpolnjuje viskokih varnostnih standardov sodobne Formule 1. Trikratni prvak Nelson Piquet je opisal dirkanje v Monaku, kot vožnjo s koledom po dnevni sobi.
Pri NaÄrtovanju dirkaliÅ¡Ä postaja varnost dirkaÄev vse pomembnejÅ¡a, kar vidimo na primer na novem dirkaliÅ¡Äu Bahrain International Circuit, ki ga je dizajsniral Hermann Tilke, kot že veÄino novejÅ¡ih dirkaliÅ¡Ä. ÄŒe so bili v petdesetih letih dirkaÄi sreÄni, Äe se so ob trÄenju zaleteli v balo sena, imajo modarna dirkaliÅ¡Äa velike izletne cone in pregrade iz gum, ki moÄno zmanjÅ¡ajo možnost poÅ¡kodbe ob nesreÄah. Od tragiÄne Velike nagrada San Marina v sezoni 1994, ko sta se smrtno ponesreÄila Roland Ratzenberger in Ayrton Senna, je varnost glavna skrb FIE. VeÄinima so Å¡Äe spremembe v smer veÄjih izletnih con in varnostne pregrade, ki absorbirajo energijo pri trku.
Nekatera nova dirkaliÅ¡Äa, Å¡e posebej Tilkejeva, so bila deležna kritik, da se Å¡e zdaleÄ ne morejo primerjati s nekaterimi klasiÄnimi, na primer Spa-Francorchamps in Imola. Njegova prenovitev dirkaliÅ¡Äa Hockenheim v NemÄiji na primer, ko je poveÄal kapacitete za gledalce in odstranil dolge in nevarne ravnine, je bila deležna mnogih kritik, da naj bi bile prav dolge ravnine v ÄŒrnem gozdu duÅ¡a dirkaliÅ¡Äa. Vendar pa je sploÅ¡no mnenje, da so nova dirkaliÅ¡Äa veliko varnejÅ¡a, kot starejÅ¡a.
[uredi] Dirkalniki in tehnologija
Moderni dirkalniki Formule 1 so enosedežni dirkalniki z motorjem zadaj, odprto Å¡koljko (cockpitom), kolesi ter relativno velikimi sprednjimi in zadnjimi krilci. Å asija je narejena veÄinoma iz karbonskih vlaken, kar jo naredi lahko, a tudi moÄno in trdo. Celoten dirkalnik z motorjem, gorivom in dirkaÄem tehta le 605kg. V resnici je to minimalna teža, ki jo pravila Å¡e dovoljujejo - dirkalniki so tako lahko, da je jih je pogosto potrebno obtežiti z balastom za zagotovitev skladnosti s pravili glede minimalne teže.
Na hitrost dirkalnikov Formule 1 v ovinkih ima najveÄji vpliv aerodinamiÄni podtlak, ki ga dirkalnik ustvarjajo, in jih pritiska k tlom. Ustvarjajo ga krilca, ki so pritrjena spredaj in zadaj, in ground effect, ki ga ustvarja pretok zraka pod ravnim dnom dirkalnika. Velika razlika v dizajnu modernih dirkalnikov je, da proizvajajo veliko veÄ podtlaka. Ker je zraÄni vrtinec vrteÄa se tekoÄina, v svojem centru ustvari cono nizkega pritiska, kar zmanjÅ¡uje skupni pritisk zraka. Pod dirkalnikom je zaželen nizek pritisk, kar omogoÄa da normalen zraÄni pritisk z vrha potiska dirkalnik z navzdol, s pomoÄjo zraÄnih vrtincev pa se lahko podtlak poveÄa, dirkalnik pa je Å¡e vedno skladen s pravili. AerodinamiÄno dizajn dirkalnikov je zelo omejen, da omejuje hitrosti. Trenutni dirkalniki imajo veliko Å¡tevilo majhnih krilc in podobnih aerodinamiÄnih delcev, ki zelo natanÄno nadzorujejo pretok zraka Äez, pod in okoli dirkalnika. Tako imenovane barge boards so narejeni, naostreni, nameÅ¡Äeni in nastavljeni tako, da direktno ne ustvarjajo podtlaka, kot obiÄajna krilca. Narejene so tako, da zrak, ko se odbija od njihovih robov, tvori zraÄne vrtince.
Drugi velik faktor za nadzorovanje hitrosti dirkalnikov v ovinkih je dizajn pnevmatik. Pnevmatike v Formuli 1 niso veÄ gladke (slicks), kot v veÄini drugih serij. Vsaka pnevmatika ima Äez celotno povrÅ¡ino Å¡tiri profile, kar omeji mehanski oprijem s stezo in s tem zmanjÅ¡a hitrosti v ovinkih. Vzmetenje je double wishbone z gredjo, ki opravlja z vpetjem in amortizerji. Karbonske zavore zmanjÅ¡ajo težo in poveÄajo trdnost sistema. OmogoÄajo zelo hitro zaviranje, kar dirkaÄe na prvi vožnji z dirkalnikom Formule 1 najbolj preseneti.
Motorji so navadni in omejeni na 2.4L V8 z Å¡e veÄ omejitvami glede dizajna in uporabljenih materialov. Motorji v sezoni 2006 so se vrteli blizu 20,000 vrtljajev na minuto in so lahko proizvajali moÄ 740KM (552kW).[10] PrejÅ¡nja generacija 3L V10 motorjev je bila tudi dovoljena, z omejevalnikom vrtljajev in omejevanjem dotoka zraka. Uporabljajo neosvinÄeno gorivo, ki je zelo podobno sploÅ¡no dostopnem na bencinskih Ärpalkah. Olje, ki maže in Å¡Äiti motor pred pregrevanjem, je po viskoznosti zelo podoben vodi.
Veliko razliÄnih tehnologij - tudi aktivno podvozje, ground effect aerodinamiko in turbo motorji - so s pravili prepovedani. Kljub novim pravilom, lahko dirkalniki Å¡e vedno presežejo hitrosti 350 km/h na nekaterih dirkaliÅ¡Äih (na primer v Monzi).[11] Hondin dirkalnik Formule 1 je z minimalnim podtlakom v puÅ¡Äavi Mojave leta 2006 dosegel hitrost 415 km/h. Honda je zatrdila, da je bil dirkalnik popolnoma v skladi s pravili FIE.[12] Kljub omejitvam glede aerodinamike, pri 160 km/h dirkalniki proizvajajo aerodinamiÄni podtlak, ki je enak teži dirkalnika in pogosto ponovljena trditev, da lahko dirkalniki Formule 1 vozijo po stropu, v teoriji drži, Äeprav ni bila nikoli preizkuÅ¡ena. Pri polni hitrosti je podtlak dva in pol krat veÄji od teže dirkalnika. To pomeni, da lahko dirkalniki v ovinkih dosežejo boÄne sile, ki so enake Å¡tiri in pol krat sile gravitacije (4.5 G) - visoko zmogljiv cestni dirkalnik lahko doseže približno 1 G. PoslediÄno vleÄe glavo dirkaÄa v ovinkih s silo enako 25 kilogramom. BoÄne sile so tako velike, da lahko otežijo dihanje in da potrebujejo dirkaÄi veliko koncentracije, da zadržijo zbranost v takih pogojih tudi dve uri oziroma 305 kilometrov.
[uredi] Nadzor nad Formulo 1
- Glej tudi: FIA, Pravila Formule 1 in Bernie Ecclestone
Formulo 1 nadzoruje FIA s tehniÄnimi in Å¡portnimi pravili. Formula One Management (FOM) pa je lastnik komercialnih pravic Formule 1 in predstavnik za odnose z javnostmi. FOM, ki je hÄerinsko podjetje Formula One Holdings in na koncu Alpha Prema (glej shemo), vodi Bernie Ecclestone že odkar obstaja v tej obliki. Je tudi lastnik komercialnih pravic imen moÅ¡tev, logotipov Formule 1 in vse medijske vsebine povezane s Formulo 1. Delno financira dirkaliÅ¡Äa in moÅ¡tva v tistih delih sveta, kjer Formula 1 Å¡e ni uveljavljena. Koordinacijo naÄrtovanja in vodenja dirk vodi FIA. FOM je zadolžen Å¡e za uradno spletno stran Formule 1, kjer so navedena tudi pravila, ki pa jih postavlja FIA.
[uredi] Prihodnost
- Glej tudi: Formula 1 sezona 2007 in Formula 1 sezona 2008
Po sezoni 2000 je Formula 1 zaÅ¡la v težke Äase. Televizijska gledanost je padla, gledalci pa so izgubili zanimanje za Å¡port zaradi dolgoletne dominacije Michaela Schumacherja in Ferrarija.
FIA se je morala tudi boriti z odgovornostjo, da s spremembami pravil zmanjša vrtoglave stroške , kar je prizadelo predvsem manjša moštva, in da Formule 1 ostane kar se da varna.
FIA je v zadnjih letih vpeljala Å¡tevilne spremembe pravil, tudi omejitve pnevmatik, motorji morajo zdržati dva dirkaÅ¡ka konca tedna, zmanjÅ¡anj podtlaka. Varnost in zmanjÅ¡anje stroÅ¡kov sta glavni vodili pri vseh spremembah v zadnje Äasu, FIA pa je najavila, da bodo spremembe Å¡e naprej potekale v tej smeri.
V prihodnjih sezonah bo nekaj veÄjih sprememb pravil. Oktobra 2005 je FIA dobila podporo moÅ¡tev za spremembo zadnjega krilca, ki bi poveÄala možnosti za prehitevanje. Sedanje zadnje krilce bi zamenjali dve manjÅ¡i, ki bi bili nameÅ¡Äeni le za vsakim od zadnjih koles. Kljub temu kaže, da je ta predlog že zavržen. Na dolgi rok želi FIA uveljaviti veÄje omejitve testiranj, standardizirano elektronsko enoto in pnevmatike.
Da bi Formula 1 res potrdila naziv svetovnega prvenstva, je Bernie Ecclestone organiziral veÄ dirk v novih državah in Å¡e nadaljuje pogovore za nekatere dirke v prihodnosti. Hitro Å¡irjenje dirk v nove države pa sproža vpraÅ¡anja, katere dirke bodo ukinjene.
Gledanost dirk v sezonah 2005 in 2006 kaže nekatere znake rasti. Ferrarijeva dominanca se je v sezoni 2005 konÄala, Renault in McLaren-Mercedes sta se borila za naslov, ki ga je osvojil Fernando Alonso. Pokazalo se je tudi veliko zanimanje za ta Å¡port, ko se je kar 22 moÅ¡tev prijavilo za 12. mesto v sezoni 2008. Mesto je na koncu dobil Prodrive Davida Richardsa, bivÅ¡ega Å¡efa moÅ¡tev BAR in Benetton.
[uredi] Formula 1 in televizija
- Glej tudi: Seznam televizijskih prenosov dirk Formule 1
Dirke Formule 1 si je mogoÄe v živo ali v posnetku ogledati v skoraj vsaki državi na svetu in privabljajo eno globalno najÅ¡tevilÄnejÅ¡ih množic gledalcev. Veliko nagrada Brazilijo 2006 si je v televizijskem prenosu v živo ogledalo 83 milijonov gledalcev, skupaj pa kar 154 milijonov.[13]
Uradni podatki, ki jih je izmeril FOM (Formula One Management), kažejo, da si imajo televizijski prenosi dirk popreÄno 58 milijard ogledov na sezono.
Prenose dirk imajo nekatere televizijske postaje že vrsto let, na primer RTL v NemÄiji, ITV v Veliki Britaniji, Channel Ten v Avstraliji, TSN v Kanadi ali SPEED Channel v ZDA. Ena zadnjih, ki je sklenila pogodbo za prenose dirk Formule 1 je Al-Jazeera, zanimanje pa Å¡e raste.
V prvih letih 21. stoletja je Ecclestonova Formula One Administration registrirala vrsto blagovnih znamk, tudi uradni logotip in uradno spletno stran. Ecclestone je eksperimentiral tudi z digitalno televizijo (znano tudi kot Bernievision), ki je zaÄela oddajati na Veliki nagradi NemÄije 1996 v sodelovanju z nemÅ¡ko digitalno televizijo DF1, trideset let po prvem barvnem prenosu dirke za Veliki nagradi NemÄije 1967. Ta paket je vkljuÄeval nekatere dodatne možnosti (na primer super signal, onboard kamera, kamera iz zraka, boksi, dodatni Äasi), ki so jih posneli kamere, tehniÄna oprema in delavci, ki so delali vzporedno s tistimi zadolženimi za navadni televizijski prenos. Tehnologija je bila predstavljena v veÄ državah, toda po sezoni 2002 je bila ukinjena zaradi finanÄnih razlogov.
Vse televizijske postaje dobijo tako imenovani Svetovni signal, ki je proizveden s strani FOMa ali gostiteljske postaje. Ta je ena od televizijskih postaj v državi v kateri dirka poteka, na primer TF1 na Veliki nagradi Francije. Edina postaja, ki je izjema, je Premiere, nemÅ¡ka televizijska postaja, ki ponuja žive in interaktivne posnetke dirke skozi celo sezono, tudi Onboard kanal. Zadnje je bilo na voljo v veÄini Evrope do konca sezone 2002, ko so zaradi velikih stroÅ¡kov vzporednega signala digitalnega prenosa projekt ustavili. T se je v veliki meri zgodilo zaradi propada kanala F1 Digital +, ki ga je predvajal britanski Sky Digital. Cena storitve je bila previsoka za gledalce, ki so si lahko dirke ogledali zastonj na ITV1.
[uredi] Sponzorji v Formuli 1
V sezoni 1968 je FIA dovolila neomejeno sponzorstvo zaradi odtegnitve podpore Formuli 1 avtomobilskih tovarn kot so bili BP, Shell in Firestone. Maja se je Lotus v Jarami ovil v rdeÄo, zlato in belo barvo, ki so prestavljale barve znamke Imperial Tobacco proizvajalca Gold Leaf. Pred tem so dirkalniki nastopali v nacionalnih barvah. Toda Å¡ele v devetdesetih letih je s poveÄanjem Å¡tevila gledalcev Formula 1 postala zanimiva za ostale sponzorje, ne le za tobaÄno industrijo, ki pa se od zaÄetka tega tisoÄletja poÄasi umika zaradi strožje protitobaÄne zakonodaje predvsem v Evropski Uniji. Ta problem sta nekoliko upoÄasnila veÄje Å¡tevilo dirk na ostalih celinah in izjeme v zakonodaji, ki tudi v nekaterih evropskih državah izposloval Bernie Ecclestone in dovoljujejo oglaÅ¡evanje tobaka na dirkah Formule 1.
Sponzorji prispevajo približno 80-85% proraÄuna moÅ¡tev, ostalo pa dobijo od televizijskih pravic in nagrad.[14] V zadnjem Äasu prihajajo v ospredje ponudniki telefonskih in mobilnih storitev in poÄasi nadomeÅ¡Äajo tradicionalne tobaÄne sponzorje, ki so prispevali v Formulo 1 kar 300 milijonov dolarjev na sezono.[15] Tako se je dolgoletni sponzor moÅ¡tva McLaren, West, poslovil iz Formule 1, med tem ko je glavni sponzor moÅ¡tva Ferrari, Marlboro, leta 2005 podaljÅ¡al pogodbo za glavnega sponzorja do leta 2011, kar naj bi Ferrrariju po oceni revije F1 Racing prineslo milijardo dolarjev.
[uredi] Razlika med Formulo 1 in dirkami za svetovno prvenstvo
Trenutno sta dirka Formule 1 in dirka za svetovno prvenstvo sinonima, kajti od sezone 1984 so vse dirke Formule 1 štele za svetovno prvenstvo in vse dirke svetovnega prvenstva so potekale pol pravili Formule 1. Nekaj dejstev za lažje razumevanje:
- Prva dirka Formule 1 je potekala leta 1947, svetovno prvenstvo pa se je zaÄelo Å¡ele leta 1950.
- V petdesetih in Å¡estdesetih letih je bilo veliko dirk Formule 1, ki niso Å¡tele za svetovno prvenstvo (na primer v sezoni 1950 je potekalo 22 dirk Formule 1, od katerih jih je le Å¡est Å¡telo za svetovno prvenstvo). Å tevilo dirk Formule 1, ki niso Å¡tele za prvenstvo, se je v sedemdesetih in osemdesetih letih moÄno zmanjÅ¡alo, do sezone 1983, ko je potekala zadnja tovrstna dirka.
- Svetovno prvenstvo ni bilo vedno sestavljeno le iz dirk Formule 1:
- Svetovno prvenstvo se je na zaÄetku imenovalo Svetovno prvenstvo za dirkaÄe, brez oznake Formula 1 v naslovu. Uradno se je preimenovalo v Svetovno prvenstvo Formule 1 Å¡ele v sezoni 1981.
- Med sezonama 1950 in 1960 je dirka Indianapolis 500 štela za svetovno prvenstvo. Ta dirka je potekala pod pravili Ameriške avtomobilske zveze, ne pod pravili Formule 1.
- V sezonah 1952 in 1953 so vse dirke, ki so Å¡tele za svetovno prvenstvo (razen dirke Indianapolis 500), potekale pod pravili Formule 2. Formula 1 ni bila spremenjena v Formulo 2 v tistem Äasu. Pravila Formule 1 so ostala enaka in v tistem Äasu je potekalo tudi veÄ dirk Formule 1.
Ta razlika je pride najbolj do izraza pri prikazu rezultatov kariere in razliÄnih seznamih. Na primer Seznam voznikov Formule 1, kjer je navedeno, da je Clemente Biondetti sodeloval le na eni dirki. Biondetti je v resnici leta 1950 sodeloval na Å¡tirih dirkah Formule 1, toda le ena od teh je Å¡tela za svetovno prvenstvo.
[uredi] Viri
- ^ Gallagher, Mark (22. maj 2006). F1nvestor: The Way Forward. www.pitpass.com. Pridobljeno dne 17. oktobra 2006.
- ^ Jordan: Privateer era is over. ITV-F1.com (24. avgust 2006). Pridobljeno dne 12. septembra 2006.
- ^ Schumacher makes history. BBC Sport (21. julij 2002). Pridobljeno dne 12. septembra 2006.
- ^ FIA Rules & Regulations Sporting Regulations: 2006 season changes. www.formula1.com. Pridobljeno dne 11. maja 2006.
- ^ Official FIA Press Release - The 2002 Austrian Grand Prix. www.fia.com (26. junija 2002). Pridobljeno dne 26. oktobra 2006.
- ^ "Seven teams boycott US Grand Prix", BBC News, 19. junij 2005. Pridobljeno: 3. oktobra 2006.
- ^ "Qualifying revised from this weekend", www.formula1.com, 13. junija 2006. Pridobljeno: 3. oktobra 2006.
- ^ "FIA Rules & Regulations Sporting Regulations: 2006 season changes", www.formula1.com. Pridobljeno: 3. oktobra 2006.
- ^ McLaren is F1's biggest spender. F1i (16. junija 2006). Pridobljeno dne 7. januar 2007.
- ^ Toyota TF107 [1],Pridobljeno 20. januara 2007
- ^ Grand Prix of Italy www.fia.com Pridobljeno 12. oktobra 2006
- ^ Challenge Alan [2], Pridobljeno 20. januara 2007
- ^ "F1 World’s most watched TV sports events: 2006 Rank & Trends report", Initiative, 19. januar 2007. Pridobljeno: 30. januarja 2007.
- ^ "Sponsorship guide", bbc, 25. februar 2004. Pridobljeno: 29. marca 2007.
- ^ "Formula One: Teams waiting for smoke to clear after tobacco ban", International Herald Tribune, 22. julij 2005. Pridobljeno: 29. marca 2007.
[uredi] Reference
- Arron, Simon & Hughes, Mark (2003). The Complete Book of Formula One. Motorbooks International. ISBN 0-7603-1688-0.
- FIA Arhiv (2004). Federation Internationale de l'Automobile. Pridobljeno 25. oktobra 2004.
- Pravila Formule 1 (2004). Federation Internationale de l'Automobile. Pridobljeno 23. oktobra 2004.
- Gross, Nigel et al (1999). Grand Prix Motor Racing. In, 100 Years of Change: Speed and Power (strani 55-84). Parragon.
- Hayhoe, David & Holland, David (2006). Grand Prix Data Book (4. izdaja). Haynes, Sparkford, UK. ISBN 1-84425-223-X.
- Higham, Peter (2003). The international motor racing guide. David Bull, Phoenix, AZ, USA. ISBN 1-893618-20-X.
- Insight. (2004). Uradna stran Formule 1. Pridobljeno 25. oktobra 2004.
- Jones, Bruce (1997). The Ultimate Encyclopedia of Formula One. Hodder & Stoughton.
- Jones, Bruce (1998). Formula One: The Complete Stats and Records of Grand Prix Racing. Parragon.
- Jones, Bruce (2003). 'The Official ITV Sport Guide: Formula One Grand Prix 2003]. Carlton. Predgovor Martin Brundle. ISBN 1-84222-813-7.
- Jones, Bruce (2005). The Guide to 2005 FIA Formula One World Championship : The World's Bestselling Grand Prix Guide]. Carlton. ISBN 1-84442-508-8.
- Lang, Mike (1981-1992). Grand Prix! Å¡tevilke 1-4. Haynes, Sparkford, UK.
- Menard, Pierre (2006). The great encyclopedia of Formula 1, 5th edition. Chronosport, Å vica. ISBN 2847070516
- Small, Steve (2000). Grand Prix Who's Who (3. izdaja). Travel Publishing, UK. ISBN 1-902007-46-8.
- Tremayne, David & Hughes, Mark (1999). The Concise Encyclopedia of Formula One. Parragon.
[uredi] Zunanje povezave
- v angleÅ¡Äini:
MoÅ¡tva in dirkaÄi Formule 1 v sezoni 2007: | ||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
McLaren | Renault | Ferrari | Honda | BMW | Toyota | Red Bull | Williams | Toro Rosso | Spyker | Super Aguri |
1 Alonso 2 Hamilton |
3 Fisichella 4 Kovalainen |
5 Massa 6 Räikkönen |
7 Button 8 Barrichello |
9 Heidfeld 10 Kubica |
11 Schumacher 12 Trulli |
14 Coulthard 15 Webber |
16 Rosberg 17 Wurz |
18 Liuzzi 19 Speed |
20 Albers 21 Sutil |
22 Sato 23 Davidson |
Svetovno prvenstvo Formule 1 |
---|
1950 • 1951 • 1952 • 1953 • 1954 • 1955 • 1956 • 1957 • 1958 • 1959 • • • 1960 • 1961 • 1962 • 1963 • 1964 • 1965 • 1966 • 1967 • 1968 • 1969 1970 • 1971 • 1972 • 1973 • 1974 • 1975 • 1976 • 1977 • 1978 • 1979 • • • 1980 • 1981 • 1982 • 1983 • 1984 • 1985 • 1986 • 1987 • 1988 • 1989 1990 • 1991 • 1992 • 1993 • 1994 • 1995 • 1996 • 1997 • 1998 • 1999 • • • 2000 • 2001 • 2002 • 2003 • 2004 • 2005 • 2006 • 2007 • 2008 • 2009 |