Dolina Glinščice pri Trstu
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Glinščica | |
|---|---|
 |
|
| Izvir: | Klanec pri Kozini |
| Izliv: | Tržaški zaliv |
| Države porečja: | Slovenija, Italija |
| Dolžina: | 2,5 km |
| Nadmorska višina izvira: | 412 m |
Glinščica (italijansko Rosandra) je ena od tržaških rek. Izvira nad vasjo Klanec (pri Kozini, v Sloveniji) na nadmorski višini 412 m in teče proti morju po kraških tleh, ki so v teku stoletij dovolila globoko erozijo in nastanek čudovite kanjonske doline med hribom Stena in Kraškim hribom (danes v Italiji). Dolga je samo dva kilometra in pol, a je prava zakladnica zanimivosti.
Vsebina |
[uredi] Zgodovinski podatki
Dolina Glinščice je bila obljudena že v predzgodovinskih časih. Bogata arheološka najdišča so potrdila, da je bival človek v tej dolini že v neolitiku, pa tudi kar naprej vse do današjih časov. Posebno vodoravne jame na desni strani doline, ki jih imenujemo s skupnim imenom Jama z okni, so bile zelo pripravne za bivanje. Gre namreč za prostore, do katerih vodi več krajših rovov (oken), kar je omogočalo odlično klimatizacijo. Vendar so strokovnjaki prepričani, da te jame niso bile stalna bivališča, temveč samo nekakšna skladišča in hlevi, kakor tudi občasna prenočišča za potnike in pastirje. Nikjer v bližini ni najmanjše sledi o kakem naselju, medtem ko vse kaže na zelo razvit promet skozi dolino v vseh časih. Upoštevati moramo namreč, da je ta dolina edina naravna pot iz današnje Slovenije do morja preko strmih kraških pobočij.
[uredi] Starorimski vodovod
Od samega izvira Glinščice, ki so mu starejši ljudje pravili Klinščica (oziroma Klinšč'ca), so že v prvem stoletju stari Rimljani napeljali 14 km dolg vodovod vse do središča Trsta. Baje je v jamah na pobočju Stene bivala stalna vojaška postojanka, ki je vodovod stražila. Kakor vse rimske gradnje, je tudi ta vodovod zelo dolgo služil svojemu namenu, menda neprenehoma do šestega ali sedmega stoletja, ko je bil namenoma poškodovan. Celo veliko pozneje, v osemnajstem stoletju, je bil še toliko ohranjen, da je mestna uprava resno mislila na njegovo obnovitev za preskrbo Trsta s pitno vodo. Načrt je bil opuščen, ko so začeli zajemati vodo iz drugih virov, predvsem iz Timave. Danes je še dobro ohranjenih le kakih sto metrov tega starinskega dela.
[uredi] Trgovska pot
Ob izlivu Glinščice so bile nekdaj obširne soline, ki so vse do poznega srednjega veka predstavljale veliko bogastvo. Prav zaradi teh solin so se Tržačani stoletja borili z Benečani, kar je povzročilo večkratni propad mesta in nazadnje tudi odločitev, da se Trst preda Avstrijcem raje kot Serenissimi. Od tega trenutka dalje se piše moderna zgodovina mesta. To izredno važnost solin lahko razumemo, če samo pomislimo, da je vodila iz solin preko doline Glinščice trgovska pot naravnost v notranjost dežele. Danes bi rekli, da je imela industrija dobre prometne zveze in s tem zagotovljen določen dohodek za velik del prebivalstva.
Za nadzor te prometne poti sta bila zgrajena dva gradiča. Zgornji grad se je nahajal malo nad vasjo Botač, približno na današnji državni meji; o njem nimamo gotovih zgodovinskih podatkov. Spodnji grad je bil sezidan na koncu doline, blizu današnje vasi Zabrežec, in ima zelo zanimivo zgodovino. Verjetno je bil zgrajen na ostankih starorimskega stražnega stolpa. Pogodba iz leta 1190 nam pove, da ga je grof Ulrik Weimar prodal tržaškemu škofu Woscalcu, kar nam priča o želji tedanjih škofov, da bi razširili svojo oblast tudi izven mestnega obzidja. Ni znano, koliko časa so škofje obdržali to postojanko. V začetku trinajstega stoletja je grad znan kot Mokov grad: baje je prišel v last nekega Moka, ki si je poplemenitil ime v de Mucho. Še danes se vas Zabrežec po italijansko imenuje Moccò. Benečani so grad neštetokrat oblegali, napadli in razdejali. Prav tako neštetokrat so si ga vojaki tržaške občine spet priborili in ga obnovili. Leta 1511 so Tržačani spet enkrat premagali Benečane in nato lastni grad porušili.
Dolina Glinščice je eden redkih primerov, ko vojska ne uniči tistega, kar je bila poklicana braniti. Stare borbe za nadzor Glinščice so ostale na robu. Toliko časa so goreli prepiri za oblast nad solno magistralo, da so končno izgubili svoj pomen. Ko so bile po ukazu Benečanov soline razdejane, je tudi pot skozi dolino Glinščice tonila v pozabo in Tržačani so si utrli novo pot na Kras iz samega središča mesta navzgor (današnja via Commerciale). Pozneje, ko se ni bilo treba več pokoriti Benečanom, se obnovitev solin ni več splačala. Tako je ostala ta čudovita dolina neokrnjena. Namesto spodnjega grada jo brani danes le nizka cena soli. Namesto zgornjega grada zapira pot državna meja. Leta 1930 je bil sicer na njegovih razvalinah sezidan hotel, ki je bil pa med zadnjo vojno popolnoma uničen.
[uredi] Mlini
Vzporedno s trgovino soli so se na Glinščici pojavili tudi mlini za obdelavo začimb, ki so prihajale po morju do tržaške luke. Mlini niso mleli samo žitaric, pač pa predvsem začimbe in droge, ki so nato skupaj s soljo potovale naprej proti osrednji Evropi. Prvi pisani podatek o mlinih na Glinščici je prodajna listina iz leta 1276, iz katere je razvidno, da so takrat tu delovali tri mlini. Če pa pomislimo, da je ta reka edina na vsem ozemlju, ki lahko žene mline, lahko razumemo, da jih je bilo s časom vse več. Leta 1757 jih je bilo kar 16, od katerih eden na tri kolesa. Na velikem trgu, ki je še danes središče vasi Boljunec pred vhodom v dolino Glinščice, je bilo nekakšno zbirališče tovornih vozov, ki so donašali blago iz ladij in so tu čakali, da pridejo na vrsto pri mlinarju. Čeprav so zadnji mlini delovali še v dvajsetem stoletju, ni o njih skoraj več sledi. Kar ni razdejala vojska, je uničil čas. Struge, ki so bile z velikim trudom izklesane v živem kamnu, so zaraščene in zakopane; ogromna kolesa so bila razbita in uporabljena v zakloniščih. Ostale so samo še razvaline Sancinovega mlina v Botaču, mlina Zastava nad Gornjim koncem in skupina treh mlinov v Gornjemu koncu samem. Od teh sta znani le dve imeni, Klunov in Kovačev, kjer je bila nekoč tudi žaga.
[uredi] Božja pot
Proti koncu doline Glinščice, ob vznožju Kraškega hriba, stoji cerkvica posvečena Mariji na pečeh. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, ker je hotel biti tu pokopan. Prvi zgodovinski podatki segajo v leto 1330, ko je bil v Trstu ustanovljen red bratov Najsvetejšega Zakramenta, ki so znani kot Battuti (= Pretepeni). Ustanovna listina predvideva med drugim tudi pokoro za preklinjanje: grešnik je moral bos romati k tej cerkvici, ki stoji 12 km od samostana. Ohranjena je tudi listina iz leta 1497, s katero neki Vale iz Boljunca zapušča vinograd menihom na pečeh. Cerkvica je že takrat bila božja pot. Leta 1647 so jo obnovili in razširili, a od tega nam ostaja samo letnica nad glavno kamnito gredo, saj je bila v naslednjih dveh stoletjih malone pozabljena. Zaradi oddaljenosti od vsakega zaselka je bila tudi izpostavljena vandalom. Šele v zadnjih desetletjih so cerkvico obnovile privatne organizacije, ki so tudi obudile stare običaje romanja in procesij skozi dolino.
[uredi] Železnica
Leta 1841 so Avstrijci zasnovali Südbahn, železniško povezavo z Benetkami, Trstom in Istro preko Ljubljane. Prvi del je že leta 1857 dosegel Benetke, medtem ko je bil drugi del, iz Divače do Pulja, dokončan šele leta 1876. Za uresničenje mreže je manjkala samo hitra povezava med Istro in Trstom, to je odcep pri Hrpeljah in kratka proga skozi dolino Glinščice do mesta. Na ta način se je pot do Pulja skrajšala kar za 38 km, kar je bilo zelo veliko, saj so predvidevali izreden železniški promet. Takrat so namreč računali, da bo po progi vozilo dnevno v vsako smer do 25 tovornih vlakov s 25 vagoni. Gradnja te proge, samo 19.6 km dolge, pa ni bila tako enostavna, predvsem zaradi kraških tal, po katerih je potekala. Prav v predoru nad Botačem se je med deli odprlo brezno in vanj so strmoglavili trije delavci, čigar trupel ni bilo nikoli moč doseči. Odsek je začel delovati leta 1887, a zaradi zgodovinskih dogodkov tega obdobja ni nikoli dosegel tistega pomena, ki so mu ga bili pripisovali pri načrtovanju. Namesto tovornega prometa se je na tej progi odvijal zelo živahen potniški promet med vzhodnim Krasom, Istro in Trstom. Predvsem so se vlaka posluževale kraške in istrske kmetice, ki so oskrbovale mesto z mlekom, perutnino, suhim mesom, zelenjavo in sadjem, pa tudi s kako steklenico »rakije« in »slivovca«. Po drugi svetovni vojni so nekaj časa vlaki vozili iz mesta do Drage (pod Kozino), ki je bila zadnja postaja pred mejo. Ob koncu leta 1958 je bila proga ukinjena in leta 1966 so bile tračnice odstranjene.
[uredi] Plezalska šola
Dolina Glinščice je postala znana širšim krogom v začetku dvajsetega stoletja, ko so jo odkrili plezalci. Strma pobočja njene soteske nudijo nepričakovane užitke tudi izkušenim alpinistom, saj je ponekod dosegljiva tudi šesta stopnja naklona, a do sten je le pol ure hoda iz vasi. Prav zaradi tega je v soteski vse od leta 1929 plezalska šola. Ustanovil jo je Tržačan Emilio Comici, prvi italijanski plezalec šeste stopnje, ki je odprl preko dvesto novih smeri v Dolomitih. Šola še danes deluje in je dobro znana daleč po svetu. Tu je tudi edinstvena gorska koča na nadmorski višini 60 m.
[uredi] Prirodoslovne posebnosti
Najznačilnejša posebnost doline je nenadni in opazni prehod med celinsko-predalpskim in sredozemskim podnebjem. Zgornji del doline, nad slapom, ima pravo kontinentalno klimo, medtem ko je spodnji del izrazito mediteranski. Ker so razni predeli različno izpostavljeni bodisi soncu kot burji, je pri istih višinah tudi preko 10 toplotnih stopinj razlike, kar seveda odločilno vpliva na lokalno rastlinstvo. V tej dolini so se ohranile številne alpske in mediteranske rastline, ki so daleč naokoli izumrle v ledenih dobah (Daphne alpina, Amelanchier ovalis, Genista holopetala in druge). Prav tako so se ohranile številne živali, predvsem več vrst kač in kuščarjev, ki so izven te doline že prava redkost. Naj omenimo le »črnico s kravato« (Natrix natrix), kakor domačini imenujejo kačo belouško, ki biva ob vodi, saj se hrani pretežno z ribami in žabicami. Znana je predvsem zato, ker se v slučaju nevarnosti naredi mrtvo in izloči smrdečo snov. Tudi »rumeni smrduh« (Bombina variegata) izloča nekaj podobnega, ko se čuti ogrožen. To je kuščar z večjimi rumenimi madeži, ki jih z zgibom telesa izpostavlja sovražniku v opomin.
Tudi geološko se zgornji tok Glinščice bistveno razlikuje od spodnjega. Reka najprej teče po rahlo valovitem flišu med bujnim rastlinstvom, nato se preko slapa prelije na izrazito kraška tla, med skalovje in soteske, kjer je rastlinstvo redko in skromno.
Zaradi teh posebnosti nudi dolina izredno priložnost za preučevanje različnih geoloških pojavov, kakor tudi rastlinstva in živalstva.
[uredi] Naravni park
Po stoletjih, danes dolina Glinščice ni več prehod od enega kraja do drugega, ne za vodovod, ne za trgovino, ne za železnico, temveč je postala oaza za ljubitelje narave. Le nekaj kilometrov od mestnega hrupa je tu na razpolago še neokrnjena priroda, ki jo je moč odkriti korak za korakom na sprehodu po dnu doline ali po opuščeni železniški progi visoko na pobočju. Vsak letni čas je tukaj doživetje zase. Spomladi odkrivamo nenavadno cvetje, poleti se osvežimo s kopanjem v bistri vodi, jeseni uživamo mir na zagorelih pobočjih, pozimi obstanemo očarani pred ledeno podobo slapa Glinščice.
Od več strani prihaja zahteva, da se dolina tudi uradno zaščiti kot naravni park. Predvidena je preureditev stare proge v kolesarsko stezo, ki bi se pričenjala že v mestu in se tudi nadaljevala še preko meje v Slovenijo. Nekatere krajše steze so namenjene trekkingu in telovadnim vajam na prostem. Padel je tudi predlog o strokovno vodenih obiskih jam. Obnova cerkvice, ki je trenutno prepuščena redkim privatnikom, bi naj vključila tudi božjepotna romanja in folklorne predstave. Pa še to in ono. Ne vemo, kaj hrani bodočnost za dolino Glinščice.
